Tiskane izdaje
Balet SNG Maribor, ki je s projekti Edwarda Cluga in Valentine Turcu v zadnjih letih postal tudi mednarodno prepoznaven, sklepa sezono s triptihom sodobnih koreografij.
Gre za dokaj raznorodne plesne predstave, združene v baletni večer, pod projekt Leva desna, leva desna se podpisujejo Gaj Žmavc, Edward Clug in Alexander Ekman.
Koreografska novost Maestro mladega slovenskega baletnega plesalca in koreografa Gaja Žmavca je po avtorjevih besedah nastala iz navduševanja nad velikimi deli klasične glasbe. Tokrat bodo v ospredju dela Antonína Dvořáka. Osnovni koncept sodobne koreografije nastaja za 24 plesalcev, ki bodo skozi gib ponazorili orkester, muzo in dirigenta.
Avtor se je ob abstraktni scenografski postavitvi med ustvarjalnim procesom naslonil na zanimiv in očem širše množice skrit proces kreiranja in nastajanja zvoka. Notni zapisi, ki so se ohranili skozi stoletja do danes, so po Žmavčevih besedah brez veščine in virtuoznega obvladanja inštrumentov zgolj kos papirja, v katerih pa se skrivajo genialne ideje ustvarjalcev, če jih znamo prav prebrati.
Za impresivnim orkestrskim zvokom se skrivata kompleksen proces in popolna sinhronizacija ustvarjalcev, ki so pod popolno kontrolo enega človeka – dirigenta. Glavno koreografovo vodilo je tako predvsem nekakšna plesna orkestracija oziroma prikaz moči in efekt mase, ki jo na gibalno virtuozen, včasih komičen in igriv način osmišlja ter skozi manipulacijo sestavlja in razstavlja ustvarjalec predstave. Sodobni balet Maestro, za katerega je pripravila koreografijo Tetiana Svetlična, sestavljajo trije medsebojno povezani deli: Kreacija in Muza, Simfonija ter Odmev.
Med gorami in ravnino
Projekt Hill Harper's Dream je Edward Clug, umetniški vodja mariborskega baletnega ansambla, pred štirimi leti pripravil za operno hišo v Zürichu. To je bil njegov svojevrstni koreografski mejnik, ki je bil v tujini odlično sprejet, zaradi česar se je odločil še za uprizoritev slovenske različice. Glasbena zasedba pri izvedbi skladb slovenskega skladatelja Milka Lazarja je prav tako nekoliko nenavadna, sestavljata jo dve harfi in teži k nadrealni oziroma transcendentalni eteričnosti.
Po Clugovih besedah se iz naslova koreografije sugestivno kaže in duhovito združi vizualna in zvočna podoba predstave. Kot pojasnjuje avtor, se Hill Harper's Dream ne dogaja visoko v gorah niti na ravnem polju, ampak nekje vmes, saj je umeščena – kar je spet ena od nenavadnih značilnosti te predstave – na 212 centimetrov visokem hribu. Omenjeni vplivi se ne nazadnje kažejo v celovitem estetskem diapazonu in prečiščeni koreografski atmosferi, ki s fantazijsko simboliko trka neposredno na naše nezavedno in obiskovalcu z bogato paleto plesne ekspresije naslika nov korpus še nedoživetih sanj.
Študija človeškega gibanja
Švedski koreograf Alexander Ekman je nedvomno eden izmed najzanimivejših koreografov sodobnega časa, ki se z globoko meditativnim preizpraševanjem posveča predvsem osvetlitvi bivanjskih dilem današnjega človeka. Z neobičajnim smislom za humor, naglimi plesnodramaturškimi preobrati, številnimi elementi presenečenja in premišljenimi izpeljavami ustvarja koreografije, s katerimi se lahko marsikdo poistoveti, najde navdih ali celo poišče ključ do rešitve navidezno nerešljivega problema.
Ustvaril je tudi kar nekaj velikih spektakelskih projektov, denimo inventivno inscenacijo baleta Labodje jezero, ko je v operni hiši v Oslu napolnil oder s šest tisoč litri vode in tako ustvaril konkretno in vizualno privlačno ter avtentično podobo (ob)vodnega sveta.
Koreografijo projekta Leva desna, leva desna, po katerem je mariborski plesni večer dobil ime, je Ekman pred šestimi leti ustvaril za haaški Lucent Danstheater. Avtor glasbe je Mikael Karlsson, njen osnovni plesni impulz pa se osredotoča na koncentracijo, (pravo)čas(ov)nost oziroma timing in ritem.
Lahko bi rekli, da je Ekmanova koreografija, ki bo po praizvedbi v Haagu doživela prvo postavitev prav na velikem odru mariborskega baleta, nekakšna študija človeškega gibanja, ki se zgodi na dokaj nekonvencionalen način, to je z uporabo tekalnih trakov, s preprostimi odrskimi učinki, a zato nič manj prepričljivimi, in z menjavanjem sodobnih zvočnih pejsažev.
Ekmanov umetniški cilj, ki je vselej usmerjen v transformacijo avditorija in premikanje »normirane« percepcije občinstva, se tudi tokrat navezuje na temeljno vprašanje, ki si ga je zastavil pred ustvarjalnim procesom: Zakaj pravzaprav potrebujemo to delo?
