Tiskane izdaje
Sezona tako institucionalnih gledališč kot t. i. neodvisnih producentskih hiš praviloma temelji na programu, sestavljenem iz različnih projektov. Ti vsaj na papirju tvorijo pomensko in najverjetneje tudi estetsko zaokroženo celoto. Celoto, ki jo običajni gledalec težko idejno zaobseže, saj ima opravka s pol ducata ali še več različnih produkcij, ki varirajo tako glede izbire samega besedila, režiserjev in ostale ekipe, igralcev ...
A vseeno, na začetku vsake sezone se večina umetniških vodij repertoarnih gledališč zaveže obljubi, da sezona sledi določeni, skrbno izbrani, rdeči niti. Ki tako ali drugače koketira z aktualno družbeno situacijo, jo reflektira in do nje poskuša vzpostaviti kreativno distanco. Mogoča je tudi obratna pot. Da je program sestavljen in žanrsko zelo različnih projektov, ki vsak na svoj način iščejo komunikacijo z gledalci in aktualno družbeno realnostjo. A vseeno je uvodna predstava tista, ki gledalcu predstavi smer, v katero se aktualna sezona dejansko razvija. Hkrati pa se z uspešno produkcijo na začetku sezone odprejo možnosti večjega števila ponovitev in gostovanj, torej povečanje prihodka.
Zgodba v enem dahu
SNG Drama Ljubljana konec prihodnje tedna sezono odpira kar z dvema produkcija. Na velikem odru bo v soboto premiera Čarobna gora, dan prej pa Malo dramo odpira projekt Hinkemann. Nekakšen otvoritveni »double bill«, ki gledalcu še jasneje omogoči vpogled v idejno jedro vsesezonskega dogajanja. Sicer sta omenjena projekta dva od štirih, ki obravnavajo stanje duha v času prve svetovne vojne ter tako ponujajo razmislek o vzporednicah z današnjim trenutkom, kar sodi v idejni koncept aktualne sezone, ki se sicer ukvarja z identiteto posameznika in družbe. Po besedah ravnatelja SNG Drama Ljubljana, Igorja Samoborja, vsi projekti »poskušajo odgovarjati na vprašanje pozicije posameznika znotraj danega konteksta. Od homerskega časa do nedavnih balkanskih sprememb.« Po njegovem mnenju je razlog, zakaj se neka predstava pojavi kot prva, zanj izrazito vsebinske narave, saj, kot pravi, si »vsi snovalci repertoarjev želimo, da bi se zgodba sezone brala v enem dahu, tako kot jo sestavljamo, da bi bila »rdeča nit« razvidna.«
Vodilni motiv sezone, kot pravi vodja umetniškega oddelka in dramaturginja Prešernovega gledališča Kranj (PGK) Marinka Poštrak, je izrazito samosvoj, pretanjen, družbeno kritičen in angažiran pogled, s katerim upajo, da jim bo uspelo »ujeti čas« v preizpraševanju etičnih parametrov sveta, v katerem živimo. PGK je v koprodukciji z Mini teatrom v uvodno sezono vstopilo s predstavo, namenjeno najmlajšim, Na Noetovi barki ob osmih. Kot pravi Poštrakova, je uvodna predstava tudi zato, ker »vliva upanje tako otrokom kot tudi odraslim, da so etični ideali nujni in tudi mogoči. Prijateljstvo, solidarnost in toleranca so tisti, ki jih izklicujemo v Noetovi barki ob osmih!«
Vse več koprodukcij
Seveda pa je uvodna predstava sezona tudi posledica kadrovsko-tehničnih »kombinacij«. Sploh v repertoarnih gledališčih hkratno poteka več študijev uprizoritev, ki morajo biti kadrovsko usklajeni, termin je odvisen tudi od zasedenostih gostujočih režiserjev. Zato je upravnica Slovenskega ljudskega gledališča Celje, Tina Kosi, prepričana, da umetniške vodje postavljajo celoten repertoar kot nosilen in ambiciozen ter ne verjame, da »otvoritveni predstavi pripadajo vsi ti atributi, medtem ko drugim predstavam ne. Vsaka uprizoritev v sezoni je pomembna, vsaka ima določeno mesto v repertoarju.«
Koprodukcija kot produkcijska oblika postaja vedno bolj pogost način sodelovanja med različnimi gledališči. Oblika je posledica zmanjševanja finančnih sredstev, ki je zadnja leta doletela slovenska gledališča. Koprodukcija kot uvodni del v sezono v dveh različnih gledališčih torej nosi različno pomensko sporočilo obiskovalcem? Marinka Poštrak pravi, da v primeru Prešernovega gledališča Kranj in Mini teatra, ki sta koproducenta Na Noetovi barki ob osmih, ne gre za naključje pač pa za skrbno načrtovano odločitev, ki izhaja iz dejstva, da si »z Mini teatrom delimo podoben pogled na gledališko umetnost ter imamo enake uprizoritvene standarde.«
Polega predstav za otroke so uvodni projekti velikokrat tudi komedije. Po mnenju Kosijeve gre razloge za takšno odločitev iskati tudi v dejstvu, da »je pametno imeti v prvi polovice sezone premieri komedije in igre za otroke, saj se ti dve predstavi med sezono največ igrata in to tako doma kot na gostovanjih.« Zato, kot pravi, je predstava za otroke ločena od predstav za odrasle abonente in je ni potrebno na vsak način umeščati v koncept celotne sezone.
Drugačna situacija je v primeru neodvisnih ustvarjalcev. Program, ki ga imajo, je praviloma sestavljen iz manjšega števila predstav, obisk ni vezan na vnaprejšnjo prodajo abonmajev, prav tako gre za obliko projektov, ki zaradi narave svojega dela ne zmorejo ostati (ali sploh nimajo tega namena) zavezani določeni estetski, idejni, konceptualni logiki. Ljubljansko Gledališče Glej sicer ima program načrtovan za celotno prihodnjo sezono, kar pa še ne pomeni, da ima do konca izdelano idejno programsko zasnovo. Kot pravi umetniški vodja, gledališča Marko Bratuš, se programa lotevajo drugače kot ostala institucionalna gledališča. Razlog je ta, kot pravi, da je Glej institucija, ki ponuja delo mladim gledališkim ustvarjalcem in njihovim avtorskim projektom, raziskavam in t.i. laboratorijskim oblikam gledališča. Tovrstni projekti že v izhodišču zavračajo koncept rdeče niti in tako tudi umetniškemu vodji onemogočajo poseganje v projekte. To jim omogoča tudi terminsko prilagajanje projektov. Program tako letos z zaključnim projektom rezidenta Jaše Kocelija štarta po končanem prvem valu repertoarnih gledališč in tako poskuša dobiti več medijske pozornosti kot v prejšnjih letih. Tekmovati z institucijami nimajo namena in v njem ne vidijo smisla. Zanimajo jih namreč druge vrste gledaliških potih in posledično tudi druga gledališka publika.
Dober začetek, dobra kreativna energija
Še nekoliko drugačna zgodba je v primeru t.i. komercialnih gledališč. Ta praviloma nimajo lastnega repertoarja, s katerim bi pokrivali celotno sezono, pač pa namesto tega poskušajo ustvariti kombinacijo lastnih produkcij in gostujočih predstav. Izključna odvisnost od obiska je ključni razlog za žanrski izbor predstav, prav tako za pristop k promociji in trženju, ki se razlikuje od tistega iz repertoarnih gledališč. Kot pravi direktorica Špas teatra, Urša Alič Flajnik, ima za njih praktično vsaka premiera lastne produkcije, letos imajo dve, enako težo, ne glede na to, katera v vrsti je. Razlog je ta, da so kot komercialna hiša zavezani vložek v posamičen projekt, cca. 70.000 evrov, povrniti v najkrajšem možnem času in z njim zaslužiti tudi za prihodnje projekte. V njihovem primeru torej uvodna predstava nima velike teže, če že, potem na obisk vpliva celoten program gledališča. Šele celotna sezona ima po njenem moč spreminjanja podobe gledališča, ki je po njenem ključna za obisk.
A ne glede na organizacijsko obliko si vsako gledališče želi, da čim uspešneje začne sezono. Ne zgolj zaradi občinstva, dober začetek je izredno pozitiven tudi za celoten kadrovski ustroj posameznega gledališča. Kar pa se ne zgodi vedno in v takšni situaciji se je po besedah Kosijeve »potrebno zavedati, da je vsak nadaljnji projekt možnost ponovnega vzpona in kreativne energije«.
