Tiskane izdaje
»Desetletja smo čakali na izvedbo opere Richarda Wagnerja in zdaj je končno nastopil ta trenutek,« je pred premiero Renskega zlata dejal Simon Krečič, dirigent in umetniški vodja mariborske Opere. Režiser predstave je Igor Pison, za dirigentskim pultom pa se bosta izmenjavala Krečič in Marko Letonja.
Muzikologinja Manica Špendal je opozorila, da Wagnerjeva tetralogija Nibelungov prstan doslej še ni doživela celovite predstavitve v izvirni produkciji katere izmed slovenskih opernih hiš.
Z izjemo gostujoče predstave Rensko zlato in Valkira v produkciji sanktpeterburškega Marijinega gledališča na Ljubljana Festivalu pred štirimi leti je edina slovenska uprizoritev Valkire iz davnega leta 1929 v ljubljanski Operi, ko so jo pripravili režiser Boris Krivecki, scenograf Ivan Vavpotič in dirigent Mirko Polič.
O tem, zakaj je pri nas vladala takšna zadržanost do Wagnerjevega opusa, je po Krečičevem mnenju težko najti enoznačen odgovor. Po eni strani gre za vitalno navezo z italijanskim repertoarjem, ki jo je težko racionalno utemeljiti, nenavadno strahospoštovanje do zahtevnosti izvedbe, čeprav so tudi dela italijanskih skladateljev zelo kompleksna, v Mariboru pa pred gradnjo velike dvorane pred dvema desetletjema že zaradi logističnih težav ne bi bilo mogoče izvesti takšnih del, saj je orkestrska jama v stari dvorani premajhna.
Mezzosopranistka Zlatomira Nikolova, ki bo tokrat nastopila v kratki, vendar zelo zahtevni vlogi Erde, je omenila še ideološke vzroke, zaradi katerih je bil Wagner v nekdanji Jugoslaviji nezaželen. Težava je bila tudi pri zasedbah, saj je pri nas »wagnerjanskih« pevcev malo, celo v številnih nemških opernih gledališčih, ki imajo Wagnerja redno na sporedu, je ta težava pogosta.
To zadrego so tudi zdaj izrazili nekateri pevci in pevke, ko so jih soočili z njihovimi vlogami, vendar so se po Krečičevem mnenju med pripravami in vajami tovrstni strahovi razblinili, pravzaprav se ne spomni, da bi bil kakšen projekt tako dobro pripravljen že veliko pred današnjo premiero.
Filmska dramska zgodba
Temeljno pobudo za izvedbo enega od Wagnerjevih del oziroma eksplicitno Renskega zlata, ki je zasnovano kot nekakšen prolog oziroma »predvečer« njegovega oziroma opernega cikla, v katerem se postopno razkriva kompleksno razplasten svet bogov, velikanov, škratov Nibelungov, valkir in ljudi, je dal Marko Letonja, vaje z orkestrom pa so se začele oktobra lani.
Režiser Igor Pison, ki ga pri nas poznamo predvsem po režiji predstave Angel pozabe po istoimenskem romanu Maje Haderlap ter Macbetha v ljubljanski Drami, se je z Wagnerjevim delom podrobneje seznanil že v času študija operne in gledališke režije na akademiji za gledališče Augusta Everdinga v Münchnu.
V münchenski Državni operi je sodeloval z dirigentom Kentom Naganom pri uprizoritvi Nibelungovega prstana ter podobnih projektih v Frankfurtu, tokrat pa se je prvič lotil opere tega nemškega skladatelja z ekipo, ki ni bila v celoti nemško govoreča.
To je lahko zahtevno, ne nazadnje je bil prisiljen komunicirati v slovenščini, italijanščini, nemščini in angleščini, vendar posebnih težav ni bilo, tudi mlajši pevci, ki so se sprva ustrašili partiture, v kateri ni čistih arij oziroma je najdaljši recitativ na svetu, so spoznali, da je to drugačen tip razvoja zgodbe ter izrazita, skoraj »filmska« dramska igra, ki temelji na poudarjeni tragiki in introspekciji.
Pripoved bodo podali v strukturah današnjega časa in z dozo ironije, ki je pri Wagnerju zaznavna. Pison je zelo entuziastičen o končnem rezultatu in je optimistično napovedal tudi uprizoritev preostalih delov tetralogije, vključno z Valkiro in Somrakom bogov.
Tetralogija Nibelungov prstan, poimenovana svečana scenska igra za tri dni in predvečer, je v presledkih nastajala šestindvajset let in je ena izmed najepohalnejših in najcelovitejših opernih stvaritev. Na videz je sicer pravljična zgodba, vendar je z njo Wagner skozi prizmo nordijske mitologije in sage o Nibelungih zaobjel tako rekoč vse najpomembnejše problematike modernega časa ter podal nekakšno alegorično kritiko kapitalizma in akutnih simptomov evropske civilizacije nasploh.
V Renskem zlatu je predstavljena predzgodba o izvoru in kraji silnega bogastva, zlata iz Rena, ki ga čuvajo Renska dekleta in iz katerega da Alberich, poglavar Nibelungov, skovati magični prstan, ki postane vir velike moči in hkrati predmet, ki vzbudi pohlep vsakogar, tudi bogov Valhale, kar za vedno spremeni podobo sveta.
Predstavitev občinstvu
Gregor Pompe, muzikolog in dramaturg predstave, je izpostavil novo oziroma drugačno razmerje med dramskim in glasbenim, ki naj bi bilo po Wagnerjem mnenju v sodobni operi napačno in izkrivljeno. Namesto prvenstva glasbe, torej spevnih opernih melodij, v katerih je na prvem mestu razkazovanje pevčevega glasu in virtuoznosti, skladatelj zahteva, da sta glasba in jezik v službi drame. Svoje umetniško delo je začel pri izbiri snovi, pri čemer ga je vodilo spoznanje, da je za glasbeno dramo primerna snov zgolj mit in nikakor ne zgodovina.
Pogosto je zmotno prepričanje, da je Wagnerja privlačil mit zaradi zanimivosti sižejev, vendar je veliko pomembnejše, da se v mitu zrcalijo večne resnice in da je z njim mogoče nastaviti zrcalo aktualni sedanjosti, zato lahko razumemo Wagnerjevo uporabo mitov tudi v smislu travestije. Ali kot je zapisal skladatelj v pismu prijatelju Lisztu februarja 1853: »Pazljivo beri mojo novo pesnitev – vsebuje začetek in konec sveta!«
Gregor Pompe, kot velik poznavalec Wagnerjevega opusa, bo pred premiero in prvima dvema ponovitvama v Kazinski dvorani predstavil vsebino in zvočno podobo opere Rensko zlato tamkajšnjemu občinstvu, kar je dobrodošla novost, ki jo sicer prakticirajo v številnih svetovnih opernih hišah.
