Zainvestiranje vseh, tudi emocionalno

Močan rod v Prešernovem gledališču Kranj: Marieluise Fleisser je predhodnica kritične oblike ljudske igre, kakršna je v Kranju že uprizorjena Sperrova Lovske scene iz Spodnje Bavarske.

Objavljeno
27. september 2013 19.42
Matej Bogataj
Matej Bogataj

Fleisserjeva je svoje delo začela sredi dvajsetih in končala po drugi vojni, napisala v dialektu in potem poknjižila; Močan rod se skoraj naturalistično začne po pogrebu in konča z bankrotom hišnega gospodarja, sedlarja, ki si je poželel deklo in jo, nosečo, namerava poročiti, zraven je kup žlahte, ki se nastavlja iz profitabilnih vzgibov in drugič goljufa, z loterijskimi avtomati in potem s podjetništvom, vozijo recimo tercialke na mesto čudežnega prikazovanja.

Ko nastopi bogati stric z obljubo dediščine, vsi ugotovijo, da so se zainvestirali, tudi emocionalno. Predvsem pa, da so šli v prazno njihova požrešnost in brezskrupuloznost, prestopljena meja zakona in skrajni individualizem, boj vsakogar proti vsem; vse, kar leže na današnje čase, zaznamovane z mankom občutka za drugega in pravičnost. Fleisserjeva je predhodnica kritične oblike ljudske igre, kakršna je recimo v Kranju že uprizorjena Sperrova Lovske scene iz Spodnje Bavarske, in Buljan se tudi tokrat, v prevodu Lučke Jenčič­ in jezikovnem prelitju Barbare Rogelj v kleno gorenjščino, loti režije kot spomina in koketiranja z žanrom, čeprav z biografijo prekinja in potujuje predstavo, kot da ne bi verjel v učinkovitost teksta.­

Ne le glasba Mitje Vrhovnika Smrekarja, odigrana v živo, ne le veristična scenografija Jean-Guyja Lecata s slamo v kotu in starimi fotografijami, tudi pes in kopica hišnih opravil nas spomnijo na to.

Uvodna sedmina in nekaj prav poltenega zapeljevanja, še bolj pa njegovo nadaljevanje, kažejo realizem, ki naj prikaže ves blišč in bedo province, poseljene s kruhoborci, ki jim v zaostrenih razmerah ni pod častjo nastopiti proti bližnjim.

Prizori so pregneteni z robatostjo in surovostjo, tudi telesnostjo, liki so permanentno napeti, tudi zaradi razklanosti, ki izhaja iz zavedanja lastnih omejitev in nemogoče izbire: opazna je odločnost svakinje, ki jo Vesna Slapar odigra kot marljivo in ves čas dejavno prevarantko, gospodarju da Musevski diktatorski nadih, z naprej potisnjeno brado in okorno, ekspresivno gestikulacijo, nasproti je divja, nebrzdana igra Saše Pavlin Stošić, ki je pokazala redko viden igralski temperament, sorodna trmi in upornosti Mihe Rodmana kot domačega sina. Ob dobri podporni igri ostalih uprizoritev dobro leže na prevladujočo podjetniško naperjenost v regiji.