Tiskane izdaje
Ali obstaja sodobni avtor, ki ima v eni sami gledališki sezoni v Londonu na repertoarju kar pet svojih del? To je doslej uspelo le francoski dramatičarki, igralki, pisateljici in scenaristki Yasmini Reza.
Ta se edina lahko ponaša, da je eno od njenih dramskih del – gre za njeno najbolj slavno igro Art – dobilo trojico najbolj prestižnih gledaliških nagrad: Molièrovo v Franciji, Laurencea Olivierja v Veliki Britaniji ter Tonyja v ZDA.
Vsako njeno novo delo, naj bo roman, drama ali scenarij, spremlja izjemno zanimanje, ki je povsem atipično za tovrstne umetniške projekte, pariški Libération je veliko pričakovanje pred vsako novo premiero ali predstavitvijo knjige primerjal celo z evforijo ob novem nadaljevanju Harryja Potterja.
Recept za takšno navdušenje je pravzaprav preprost, njeni liki in predvsem interakcije med njimi so sicer kompleksni, vendar so to obenem sleherniki, »naši sosedi«, kot je dejala. Ali pa kar mi sami. Nemalo kritikov jo poskuša odpraviti, da prepogosto zapade v vsakdanje nepomembnosti ali celo banalnosti, vendar se na tovrstne očitke ne ozira.
»Hermetičnost ali potencirana mistifikacija gledališča sta mi tuji, nobeden od res velikih dramatikov se ni trudil biti težko razumljiv, prav nasprotno,« je poudarila. Odklanja pretiran intelektualizem na eni strani ali odrski esteticizem oziroma poudarek na vizualnem; temeljni impulz je praviloma res navidezno nepomemben dogodek, ki ga zna mojstrsko razviti v analizo značajev, praviloma gre za komorne zasedbe z največ štirimi protagonisti.
Muke celjskih gledališčnikov
Slovensko gledališče pri uprizarjanju njenih del ne zaostaja za svetovnimi metropolami, saj smo doslej na odru videli pet njenih del: Art, Naključni človek, Tri verzije življenja, En španski komad in Bog masakra. Vse v ljubljanski Drami, ki ima torej v slovenskem prostoru svojevrsten monopol.
Ta monopol je očitno precej močan, vendar ne zaradi ljubljanskih gledališčnikov, temveč zaradi dramatičarke same oziroma njene agentke. Poskusi celjskega gledališča, da bi pridobilo pravice za uprizoritev njene najnovejše drame Kako poveš, kar si odigral (Comment vous racontez la partie), so se namreč zavlekli, izid pogajanj je bil vseskozi negotov.
Yasmina Reza je v intervjujih znana kot precej odrezava, tudi zbadljiva in cinična. In ne preveč taktna. Morda se zdi simptomatičen citat iz njene drame Bog masakra: »Vljudnost je izguba časa, človeka oslabi in poniža.« Očitno je precej dlakocepska tudi pri podeljevanju pravic za uprizoritev njenih dram.
Najprej so v SLG Celje morali čakati na odločitev, v katerem gledališču bo drama krstno izvedena (nazadnje je bil izbran Deutsches Theater v Berlinu), po poldrugem letu pogajanj pa so dobili odgovor, da so pripravljeni to pravico podeliti zgolj ljubljanski Drami kot osrednji slovenski gledališki hiši.
Sledilo je dolgotrajno prepričevanje, da je tudi celjsko gledališče profesionalna institucija, do avtorskih pravic pa so na koncu prišli predvsem po zaslugi režiserja predstave Janeza Pipana – ko je bil še direktor ljubljanske Drame, je bil med najzaslužnejšimi, da so bila njena dela uvrščena v program, pravzaprav toliko pozornosti ni dobil še noben sodobni slovenski ali tuji avtor.
S tem zapletov še ni bilo konec. Pipanova spremna beseda, napisana v obliki intervjuja, je morala biti prevedena v francoščino in poslana v preverbo, agentka Yasmine Reza pa je sporočila, da se z nekaterimi konstalacijami ne strinjajo in jih je treba črtati, menda so bila problematična predvsem razmišljanja o Rezini knjigi o nekdanjem francoskem predsedniku Nicolasu Sarkozyju.
Pipan je to zavrnil, saj se je po njegovih besedah problematike lotil zelo študiozno, ker je poskušal avtorico predstaviti čim bolj natančno in plastično, poleg tega je bilo besedilo zelo afirmativno; končni izplen je tak, da bo gledališki list izšel brez tega teksta.
Kulturna sredina –
Po Pipanovih besedah se v tej drami, ki jo je prevedel Aleš Berger, vrača na oder literatura, in to neposredno, kot nekakšna nevidna peta oseba oziroma kar živo bitje. Yasmine Reza na celjski predstavi seveda ne bo, sicer pa verjetno ne bi našla posebno pohvalnih besed za projekt.
Pred kratkim je izjavila, da je včasih navdušena nad odrsko uprizoritvijo svojih besedil, saj se pokažejo nepričakovani elementi, ki jih sama ni predvidela – ampak to se zgodi redko, skoraj nikoli ...
