Zakaj ne bi raje uvozili Princese?

Ocena Trnuljčice v SNG Opera in balet Ljubljana: Premiera ni ponudila tistega, kar naj bi bil rezultat večletnega sodelovanja z mednarodno plesno legendo.

Objavljeno
23. oktober 2013 19.01
Breda Pretnar
Breda Pretnar

Balet Trnuljčica je najdaljši balet Čajkovskega in se uvršča med najbolj priljubljene in znamenite klasične balete. Z velikim uspehom je bil prvič izveden v sanktpeterburškem Marijinem gledališču leta 1890 v koreografiji znamenitega Mariusa Petipaja.

Med dogodki tega stoletja je omembe vredna tudi premiera Trnuljčice znamenitega koreografa Jurija Grigoroviča, dolgoletnega direktorja Bolšoj baleta, ki je bila slavnostno izvedena v začetku oktobra 2011 v obnov­ljenem Bolšoj teatru.

V Ljubljani smo se prvič srečali s Trnuljčico s prologom in tremi dejanji leta 1964 v koreografiji ­Henrika Neubauerja in ponovno leta 1999, ko je Jeremy Leslie-Spinks postavil svojo verzijo tega baleta. Letošnja postavitev Trnuljčice­ je bila zaupana Ireku­ Mukhamedovu, ki že tri sezone vodi ljubljanski balet. Premiera ni ponudila tistega, kar smo pričakovali in kar naj bi bil rezultat večletnega dela našega baletnega ansambla z mednarodno plesno legendo.

Koreografija Mukhamedova sloni na Petipaju, pri čemer je predstavo občutno skrajšal. Glede na plesni material, ki mu je bil na voljo, bi si lahko dovolil nekaj okrajšav tudi v prizoru, ko Princ Desire sanja o tem, da bi srečal iskreno ljubezen. Mukhamedov je imel manj srečno roko kot režiser in dramaturg. Zgodbo mora gledalec poznati, da lahko sledi dogodkom, posebno, ker vidimo, da pravljični balet privlači tudi naše mlajše občinstvo.

Trnuljčica je trd oreh za vse izvajalce in ne samo za glavne protagoniste. Potem ko sem si ogledala premiero in ponovitev, je bila premiera neke vrste generalka. Glede na videno, bi morali za premiero izbrati (naj)bolj primerne protagoniste iz obeh predstav.

Ana Klašnja, ki je plesala na ponovitvi, je bila v prednosti, ker ima več izkušenj kot Tjaša Kmetec (na premieri), čeprav po značaju tudi Klašnja ni Princesa iz pravljice. Imela je srečo, da jo je spremljal trenutno edini Princ v baletnem ansamblu (Lucas Jerkander), ki je sposoben dostojno oblikovati vlogo v celoti in kot partner daje potrebno oporo plesalki. V ansamblu nimamo ustrezne balerine za vlogo Princese. Če smo mimo naših uglednih kostumografov Alenke Bartl in Lea Kulaša brez potrebe uvozili kostumografko iz Ukrajine, zakaj ne bi raje uvozili Princese!

Na premieri je Princ Kenta Jamamoto s prihodom na sceno ugodno presenetil. Njegova prinčevska prezenca in lahkotni ples sta šarmirala, vendar mu je do konca predstave zmanjkalo moči. Regina Križaj kot Dobra vila je edina v tehničnem in umetniškem pogledu oblikovala vlogo v celoti. Čeprav prvakinja ljubljanskega baleta, je predvidena le v stranskih vlogah, medtem ko so nekaterim plesalcem brez večjih izkušenj in znanja zaupane pomembnejše vloge.

Variacije vil so bile mestoma prilagojene tehničnim zmogljivostim plesalk. Na premieri je izstopala Nina Noč s svojimi baletnimi predispozicijami in gracilnimi plesnimi manirami. 

Prihod Hudobne vile je bil očitno namenjen temu, da slikovito prikaže nove pridobitve in zmogljivosti opernega odra. Sanja Nešković Peršin je bila v ponedeljek utelešena zloba, ki se je odlično vživela v osebnost Carabosse. Zaradi kostuma je bilo njeno gibanje po odru sicer plesno skromno in omejeno, kar je uspešno nadomestila z igro. Plesni duet Florine in Sinje ptice čaka na primerne plesalce. Baletni ansambel smo pred časom na predstavi Giselle videli v boljši tehnični pripravljenosti.

Orkester je vodil Marko Gašperšič z veliko posluha za plesalce in dogajanje na odru, vendar je bil orkester mestoma preglasen in njegov zvok bolj suh. Ljubljana kot prestolnica zadnje čase nima pravega opernega in baletnega občinstva, temu gre tudi zasluga, da je bila premiera Trnuljčice, ki ji bo oktobra in novembra sledilo 14 ponovitev, dobro sprejeta.