Zakaj te ne morem zapustiti: terapija v ukinjanju plesa

Tako imenovani antiples izvajalk Tine Valentan in Urške Vohar, ki ga deklarativno razgrneta kot centralni izvedbeni žanr, nastopa kot prispodoba oziroma se sklicuje na pragmatično odzivno funkcijo zasebno-poklicnih počutij obeh plesalk. Pečat, ki ga je nanju pustilo ukvarjanje s sodobnim plesom, reflektirata skozi prizmo njegove negacije, ironije, predvsem pa z ukinjanjem kakršne koli gibalne prenasičenosti. Dinamika (dramaturginja je Aleksandra Blagojević) s tem prehaja v skrajno ležernost, v gibanje, polno prekinitev, bizarnih krivljenj, zamrznitev (skulpturirano telo), okorno žuželkasto plazenje, v naprezanje časa in abstrakcijo prostora, skratka, v gibalne epizode brez jasnega sidrišča, začetka ali cilja.

Kljub neprestani skupni prisotnosti si plesalki odtegujeta vidno odrsko komunikacijo, reducirata soodzivanje, medsebojnih konfliktov ni, ti so kvečjemu všteti v njiju sami, v občutljivo samorefleksijo, ki jo je mogoče predvideti, čutiti, si jo v njunem »poljubnem« premikanju domišljati, pravzaprav pa vanjo nedvoumno usmerja le spremno besedilo (njegova odsotnost bi nas tokrat morda zares utopila v izvajalski simbolni in znakovni razpršenosti). Prav po tem kritičnem robu preštevilnih intepretativnih kodov se predstava neprestano giblje, s čimer si krči tudi linijo dvosmerne komunikacije, ki jo bolj kot navzven tišči vase, v točke, od koder izhaja, in prav tu se odgrinja sugerirano terapevtsko procesiranje izvajalk. Toda, kot že rečeno, model terapije je le nakazan, nastopi bolj v vlogi teoretičnega stebra kot dejanskega, zaznavnega učinka. Zametki domačnosti in še bolj intime vznikajo tudi v scenografskem zaledju (Barbara Kapelj Osredkar), ki se skladno s celoto z vso silo upira fiksnemu opredeljevanju, z dvema straniščnima školjkama in vertikalno razprostrtimi perzijskimi preprogami vizualna atmosfera namreč konotacijo zasebnosti zgolj stilizira, v teh izbranih (pohištvenih) fragmentih pa jo sočasno zlasti ironizira. Nedorečenost in odklon konkretizacijam se tako umeščata v celosten uprizoritveni okvir, kar sicer lahko načeloma osvobaja (tako izvajalca kot gledalca), zmore pa nehote tudi izbrisati vsakršno sled dramaturške jedrnatosti oziroma sporočilne ostrine.

Zakaj te ne morem zapustiti se nagiba k namernemu parafraziranju perečega hendikepa sodobnega plesa, ki namesto z okončinami raje (pridušeno) miga z intelektom in se namesto h kolektivni zavesti ter globalnim zamahom raje ozira po spiralnemu preizpraševanju lastne pozicije in svoje (samostorilne) razdrobljenosti.