Tiskane izdaje
Na sobotnem sklepnem večeru 47. tedna slovenske drame je z nagrado za najboljše slovensko dramsko besedilo slavila Simona Hamer. Lepo naključje: krstna uprizoritev dela, ki je nastalo na pobudo ravnatelja ljubljanske Drame Igorja Samoborja, bo v sredo v Mali Drami v režiji Ajde Valcl.
Kaj ste si rekli, ko ste izvedeli novico o nagradi? Pred štirimi leti vas je v Kranju nagradilo občinstvo, tokrat je drugače.
Sem kar zakričala: Tooooo!!! In kljub temu, da sem bila nagrajena za žongliranje z besedami, mi pri poskusih opisa pomena Grumove nagrade zame vse žogice popadajo na tla. Sicer sem bila izjemno vesela že nominacije, še posebej zaradi tako čudovite in pisane družbe.
Z Razglednicami uokvirjate poglede privilegiranega Evropejca ali bolje Zahodnjaka oziroma jih postavljate v širši, univerzalnejši kontekst. Mentaliteta strahu pred tujim, »neciviliziranim« ima dolgo, sramotno zgodovino, zdajšnje begunstvo jo je na različnih koncih Evrope komaj verjetno podžgalo. Je to nova bizarnost, zoper katero ni mogoče storiti nič?
Superiornost, ki jo že stoletja živimo Zahodnjaki, nas je pripeljala do zadnjega stadija apatije. Našim polnim ritim je vseeno za tiste, ki za pest riža na dan šivajo naše obleke, ki bežijo s svojih domov zaradi naših naftnih vojn, ki se dušijo v smogu tovarn plastičnih igrač naših otrok ali umirajo od lakote zaradi naše pogoltnosti. Mediji, korporacije in politika nas nenehno dresirajo – s palico strahu ali korenčkom materialnih dobrin – v prestrašene narcisoide, ki v poplavi vseh informacij in zahtev ne zmorejo več osnovnega vzročno-posledičnega sklepanja.
Država, ki se obda z rezilno žico in izganja begunske družine, na katere so padale bombe, kupljene z našim – tako opevanim – davkoplačevalskim denarjem, pač nima legitimitete. Tudi država, ki spodbuja privatizacijo zdravstva, na primer, je nima. Za take godlje ne potrebujemo dragega državnega aparata, uničujemo lahko tudi sami. Poleg alternativ sistemu pa sem v Razglednicah iskala predvsem alternative brezbrižnim odnosom. In teh možnosti je veliko, veliko več, kot bi nam tisti pri koritu radi dovolili verjeti. Ta, da izklopimo televizijo in raje gledamo realnost, ljudi – je samo ena od njih.
Morda je slišati malce kičasto, da v dobi, v kateri je vsepovsod zavladalo besnilo vizualnega, vaše besedilo išče tisto zadaj, resnico izza slike, izza fotoaparata, poroča o slehernikovi občutljivosti, zadregi, obupu, upanju, riše sliko nas, obremenjenih z grehi slavnih in manj slavnih prednikov. Kako – če sploh – izstopiti iz risa pesimizma? Kako narediti, da ne bi bil suženj heštega in siceršnje medijske prikladnosti?
Hvala! Navkljub vsem grdobijam današnjosti, ki jih tekst obravnava, sem želela pisati tudi o fenomenalni lepoti in barvitosti planeta Zemlja in odnosov na njej. Zanimale so me tiste majhne geste razumevanja, bližine, sočutja, ki imajo v albumih naših življenj v resnici veliko pomembnejšo mesto, kot npr. strah ali sovraštvo. Moja Tinka se populizmu in totalitarizmu – če navedem zgolj dva izma – upre z »vstopom v sliko«, z odločitvijo za bolj aktivno, bolj človeško vlogo.
Razglednice, ki jih pošiljate na oder, sporočajo o krivicah, predsodkih, sovraštvu, negotovostih, strahu. In o osvajalstvu, ki je prinašalo vedno nove katastrofe. Ničesar se ne naučimo, kajne?
Ko sem iskala protiutež dramskim slikam, ki rušijo ali se poigravajo z različnimi stereotipi, sem v zgodovini belskih (kolonialističnih) prilaščanj od Kolumba pa do danes našla inspiracijo za Osvajalca in Oprodo. Zgodovinska vertikala, ki jo prinašata, jasno kaže na to, da se zamenjajo zgolj imena, mehanizmi pa ostajajo enaki. Ampak – politika ni isto kot ljudje, pravi lik iz razglednice iz Irana. Se strinjam z njo.
Eva Kraševec v besedilu v gledališkem listu ugotavlja, da Razglednice niso kodirane kot klasično gledališko besedilo, ampak so dramaturško ekstravagantne. Kolikšen vpliv ste imeli na dramaturško in režijsko interpretacijo? Kako tečna avtorica ste v odnosu do režije? Je dramaturg varuh interpretacij (od katerih režiser izbere le eno)? Kaj je njena moč?
Razglednice imajo kar kompleksno mozaično dramaturgijo; okvir oziroma začetek in konec teksta predstavlja trenutek soočenja glavne junakinje Tinke, vmes pa se na njeno monološko hrbtenico nizajo različni dramski formati t. i. razglednic. Vidimo utrinke z njenih potovanj, že omenjene zgodovinske epizode Osvajalca in Oprode, slišimo zgodbe drevesa iz Kambodže, starega mosta iz Mostarja pa tudi Tinkinega fotoaparata, ki kritično pogleda na vlogo umetnosti in umetnika.
Na režijsko interpretacijo krstne uprizoritve pa nisem imela nobenega vpliva. In prav je tako. Zdelo se mi je nujno, da imajo ustvarjalci tako ustvarjalno svobodo, kot sem jo imela sama. Kaj drugega ne bi bilo v skladu z mano, pa tudi z idejo teksta … So pa imeli mojo telefonsko, če bi me želeli kaj vprašati.
O premagovanju posameznikovih razdalj do bližine v enem od fragmentov Razglednic izvemo: Čas, ki ga porabiš za premagovanje razdalje med točko A in točko B, je bianko pogodba med tabo in neskončnimi možnostmi. Svoboda, ta prodajljiva iluzija, je torej omejena?
Ker živimo v času, ki nam omogoča v hipu sekunde videti dogajanje na katerem koli koščku sveta in komunicirati s komerkoli kjerkoli, je zanimivo razmišljati skozi prizmo globalizacije tudi o omejitvah, ki zarisujejo polja svobode. Za povprečnega Slovenca je glavna omejitev denar, za veliko večino drugih pa že potni list. Svoboda, ki jo Zahodnjaki vedno redkeje izkoriščamo, je povezana prav z možnostjo izbire, privilegijem, da se odločimo, kako želimo živeti to eno in edino življenje, ki nam je dano. Graditi mostove ali jih rušiti?
V pogovoru z vami v gledališkem listu Razglednic razlagate, da vam je ravnatelj Samobor ob naročilu dela pustil veliko prostora, z igro naj bi ciljali predvsem na ženske, ki premikajo meje. Branje besedila daje vedeti, da niste napisali drame o razviharjeno usodni junakinji, je pa vaša potohodka kljub vsemu izjemna v tem, da ne privoli v common sense, ampak je občutljiva in strastna, angažirana in dosledna. Aktivističnim notam ste se izognili.
Aktivizem – tako feminističen kot družbenopolitičen – sem skušala vplesti v celoten tekst, v samo strukturo in ga ne zreducirati zgolj na temo. Tako sem takoj vedela, da me nikakor ne zanima pisati o ženski v duhu dveh prevladujočih paradigem, s katerima se nenehno srečujem osebno in profesionalno; ženski liki so v umetnosti večinoma obravnavani skozi odnose do moškega ali materinstva ali pa kot izjemne in ekstremne posameznice, v realnosti redke kot reklame, ki ne objektivizirajo ženskih teles. Hotela sem pisati o (ženski) tukaj in zdaj, si omogočiti perspektivo, ki dovoljuje premislek celotne družbe in ne zgolj kakšnega osamljenega primera (ne glede na to, kako pozitiven in inspirativen je lahko).
Pregledovanje vašega doslejšnjega umetniškega početja daje vedeti, da ste stoodstotno tako ali drugače potopljeni v gledališče. Pomisel, da bi bilo Razglednice zlahka prebrati filmsko, filmskoscenaristično, pa se mi vendar ne zdi napačna, prej narobe. Ne pošiljam vas iz gledališča, samo sprašujem: Bi vas nekoč mikalo?
Absolutno! Čeprav je glavni medij, v katerem ustvarjam, gledališče, me zanimajo in navdihujejo različne veje umetnosti. Mogoče bo pa Grumova nagrada dovoljšnje priporočilo za ustvarjanje na še kakšnem sorodnem polju. Jaz se rada pustim ustvarjalno izzvati.
