Tiskane izdaje
Žarka ni več. Odšel je. Bil je izjemna osebnost. Prepoznaven na ulici, v medijih, v gledališču, na filmu, na radiu in v knjižnem svetu, vseprisoten več desetletij.
Slaba štiri desetletja mi je bilo dano delati v Slovenskem gledališkem muzeju in se srečevati z zanimivim ljudmi. Priljubljeni Žarko Petan je bil zvest spremljevalec, nevsiljiv, očarljiv sodelavec.
Ob tridesetletnici ustanovitve Odra 57 me je povabil v team desetih eminentnih soustvarjalcev. Prispevali so pisne spomine in mi posredovali gradivo za prilogo v knjižici in razstavo v Mestnem gledališču ljubljanskem. Več kot polovica teh žlahtnih mož se je, žal, že poslovila.
Oder 57 je v gledališki biografiji Žarka Petana velik mejnik. Tu je postavil prvega Ionesca in po prihodu iz zapora opozoril nase z deli Petra Božiča. Bojan Štih ga je povabil, naj vzpostavi Malo dramo. Za predstavo Oh očka, ubogi očka je prejel nagrado Prešernovega sklada. Rad se je spominjal Pinterjeve Vrnitve predvsem zaradi Staneta Severja, sicer bojevitega upornika proti novotarijam, pa provokativnih Jovanovićevih Znamk, nakar še Emilija. Njegova zvezda je bila vselej Duša Počkajeva.
Štihov koncept gledališča je povzročil politične in umetniške spore in spopade. Moral je oditi on, pa tudi režiserji. Korun in Jamnik na AGRFT, Žarko Petan pa v Mestno gledališče ljubljansko, kjer je ostal do odhoda na RTV. Svojo nemoč na RTV, vzpon, padec in upokojitev je popisal v knjigi Ponavljanje preteklosti.
Sjajno sodelovanje na projektu Oder 57 je rodilo medsebojno zaupanje in pred dvajsetimi leti me je nagovoril, da bi predstavila njegov opus v prostorih Slovenskega gledališkega muzeja. Za pripravo razstave s katalogom mi je dal na voljo vso dokumentacijo, ki mu jo je dolga leta vestno urejala soproga Vera.
Režiral je po vseh slovenskih gledališčih: v Kranju, Celju, Ljubljani, v Trstu, pa po Jugoslaviji, v Avstriji, v Švici in na Poljskem. Rad se je pohvalil, kako si je sam utiral pot v tujino in navezoval osebne stike z umetniki, katerih dela je prinašal v slovenski prostor. Tako Wajdovo dramatizacijo Dostojevskega, pa svetovne uspešnice tedaj se živečega Georga Taborija: Goldbergove variacije in Mein Kampf.
Vse življenje je spremljal sodobne umetniške tokove in se jih loteval z vznemirjenjem. Med takšne sodi tudi ena njegovih zadnjih režij Yasmin Reza: Art. Skrbno je izbiral igralce in jih na vloge pripravljal z zanimivimi razčlembami.
Potem ko je na Dunaju in v Celovcu sodeloval s scenografom in kostumografom Matthiasom Kraljem, sinom znamenitega igralca Emila Kralja, ga je povabil k sodelovanju v Mestno gledališče ljubljansko, še več, na Petanovo pobudo smo pripravili o njem razstavo s katalogom, s katero smo gostovali v Avstrijskem gledališkem muzeju na Dunaju. Za svojo navdihujočo in povezovalno vlogo med kulturama Slovenije in Avstrije je Petan dobil visoko avstrijsko odlikovanje.
Bil je živ ustvarjalec, se poglabljal v gledališko zgodovino in se zavedal pomena gledališkega spomina. Zase in za druge. Pisal je spomine na gledališke sodobnike, eno njegovih zadnjih, če ne čisto zadnje, je njegovo pričevanje o njegovi najljubši kostumografki Alenki Bartl, ki ji je utrl pot v dunajsko gledališče.
Najbolj prevajane so bile njegove radijske igre in aforizmi. Več tisoč aforizmov so mu tiskali v različnih izborih doma in v tujini, vključeni so v vse relevantne svetovne antologije. Impresivna je bila priljubljenost njegove igre Obtoženi volk.
Prevedena je bila v številne jezike, doživela je ogromno uprizoritev in bila mednarodna uspešnica kot radijska igra. Ljubeč odnos do hčere Jasmin je botroval številnim radijskim igram za otroke. Njej je posvetil Pravljice za Jasmino, v Pravljicah za dedija pa nastopata njegova vnuka, dvojčka Jaka in Grega.
Zaznamovan je bil z usodo svojega očeta, ki je bil po vojni razlaščen in zaprt, in s svojim zaporom. K očetu se je vedno vračal, najbolj izrazito v knjigi Dvojčka in v scenariju za film Kavarna Astoria. Svoj zapor je ubesedil v dveh knjigah Preteklost in Preteklost se nadaljuje. Imel je veliko prijateljev, pa tudi veliko zamer. Rad je polemiziral.
Daljše obdobje je pisal satire na dnevno dogajanje v Dnevniku, Večeru, največ v Pavlihi. Mnogi se še spominjajo njegovega tovariša Kožce. Zbral jih je v knjigo pod naslovom Ubežali smo svobodi.
»Kaj naj ti rečem?« Te besede so bile vedno uvod v njegove zanimive in živahne pripovedi o vidnih sodobnikih, dejavnih na najrazličnejsih področjih javnega življenja. Ogromno zgodb sem poslušala v živo, še preden so izšle v knjigah pod naslovi: Teater je vsepovsod, Spominjanje, Moji včerajšnji sodobniki ter Čez rob sveta.
Bibliografija Petanovega dela je mednarodna, ogromna in neverjetno raznolika. Bil je deloholik, vse dokler mu je zdravje dopuščalo. Vedno je poudarjal, kako pomembna in vsestranska opora v njegovem življenju je njegova soproga Vera. A, seveda, je rekel. »Ona skrbi za vse.«
Ponosen je bil na številna mednarodna priznanja in nagrade. Pestoval je bolečino, da ni dobil Prešernove, zato pa mu je toliko bolj godilo odlikovanje pokojnega predsednika dr. Drnovška.
S Petanom izgubljamo priljudnega svetovljana, žlahtnega premišljevalca, občutljivega opazovalca, ustvarjalca, ki s svojim delom zapušča na mnogih področjih pomembno sled v širšem, ne le slovenskem kulturnem prostoru.
