Žarko Petan: iz kavarne Astoria na gledališke odre

Ljubljana – V življenju pametni finiširajo počasi – se glasi eden od menda več kot deset tisoč aforizmov, ki jih je napisal Žarko Petan. Te modrosti se je gledališki režiser, dramatik in pisatelj očitno držal, toda v petek, 2. maja, ko je po dolgi bolezni umrl, smo morali sprejeti neki drugi aforizem, prav tako njegov: Svet se da spremeniti tudi na slabše.

Ni še zelo dolgo, ko smo ga videvali na ljubljanskih ulicah, v spominu ga imamo s katero od njegovih karirastih kap na šilt. Tu in tam se je še udeležil kakšne javne debate, seveda je bil član Društva slovenskih pisateljev; sam sem ga nazadnje videl prav tam, ko sta si z Milošem Mikelnom, ta je umrl le mesec pred njim, polemično izmenjala različne misli na isto temo. Petan je bil eden tistih slovenskih kulturnikov, ki se v socializmu niso najbolje počutili, vendar je – potem ko se je uveljavil – v njem kar dobro shajal. Bil je vitalen človek, ki se je reševal tudi s smislom za humor. Tu, pri humorju in satiri, se je njegova družbena zajedljivost tudi ustavila, po osamosvojitvi se ni prepustil besnemu toku antikomunizma kot mnogi njegovi vrstniki, ki so imeli za zamero do režima manj razlogov kot on.

Bogatašev sin

Žarko Petan jih je vsekakor imel. Bil je sin predvojnega »kapitalista«, ki je po vojni izgubil večino imetja, oba z materjo pa tudi osebno svobodo. Oče je bil zelo podjeten človek, v Zagrebu je imel dve kavarni, pridobitne dejavnosti je opravljal tudi drugod po Hrvaškem in v Ljubljani. Tu se je Žarko leta 1929 rodil, a ker se je oče pač selil, kakor so narekovali posli, je otroštvo, skupaj z bratom, preživljal najprej v Zagrebu. Tik pred vojno (bogati Slovenci so na Hrvaškem veljali za nekakšne jude) je oče pravočasno prodal tamkajšnje imetje in kupil mariborsko kavarno Astorio, tedaj najuglednejši meščanski lokal v mestu. Družina je zadnja vojna leta preživela v Trstu, v Mariboru se je mladi Petan za nekaj gimnazijskih let znašel šele po vojni. Takrat je doživljal usodo mladeniča iz sumljive bogataške družine. Tisti čas mučne oblike odraščanja in »hoje za očetom« je popisoval v avtobiografsko obarvanih pripovednih delih (Dvojčka, Preteklost), po zgodnejših je Jože Pogačnik, njegov mariborski prijatelj iz mladih dni, leta 1989 posnel film Kavarna Astoria, ki je širši slovenski javnosti prvič razkril zanimivo in tudi žalostno usodo njegove družine pod dvema totalitarizmoma. Povojni komunizem je zelo neposredno prizadel tudi njega; pri vojakih so ga brez razloga, zaradi družinskega porekla pač, obsodili na sedem let zapora. Odslužil je leto in pol – tudi tako, da je začel pisati aforizme.

Kdor se zadnji smeje ...

Kot mladenič je kmalu začel kazati nagnjenje do gledališča in filma (v mariborskem času je živel med dvema kinematografoma, ki se še danes nahajata na obeh straneh Astorie, in je, to so njegove besede, »videl vse filme«), toda kot študent se je najprej vpisal na ekonomijo, takšna je bila očetova želja, oče pa je bil tedaj v zaporu. Študij je končal, a se je ves čas oziral na akademijo za gledališče. V drugem poskusu se mu je uspelo vpisati, in lotil se je gledališke in radijske režije. Čeprav »bogataški« sin, si je kot študent služil kruh s pisanjem za časopise.

Tako se je začela njegova uspešna režiserska pot, najprej pri Odru 57, nato največ v Drami in Mestnem gledališču. Petan je bil bolj kot pripadnik kakšne skupine samohodec, blizu mu je bila moderna odrska literatura, zlasti teater absurda. Ko so bili sredi sedemdesetih let režiserji po znanem konceptualnem sporu »izgnani« iz Drame, si je znal poiskati delo v nemško govorečem prostoru, največ na Dunaju, in tam je opravil nekaj uspešnih režij. Ko se je vrnil na domače odre, seveda ni bilo nič več tako kot prej; njegova zadnja najbolj odmevna in še danes z veseljem ogledovana odrska postavitev je Art Yasmine Reza v Mali drami (1998). Vsega skupaj je menda zrežiral okrog 120 predstav. Sredi devetdesetih let pa je postal celo »režiser« zelo velike institucije: dve leti in pol je bil generalni direktor RTV Slovenija.

Petan je poleg proze za otroke in odrasle in neizmerne količine aforizmov pisal tudi radijske igre (Obtoženi volk, Avdicija). Prejel je kup nagrad doma (tudi Prešernovega sklada in Glazerjevo) ter v tujini, objavil je okrog 40 knjig, zanje se je zanimalo 27 tujih jezikov. Njegovo družbeno in družabno komunikativnost, ki se je zmeraj izogibala previsokim slonokoščenim stolpom umetnosti, morda najbolje ponazarja še en aforizem: Kdor se zadnji smeje, se bo smejal sam.