Željko Lučić: Od odpravnika vlakov do svetovnega baritona

Željko Lučić je po angažmajih v srbskih opernih hišah zmagal na mednarodnem tekmovanju solopevcev Francisca Viñasa v Barceloni. Sledil je angažma v Operi v Frankfurtu, nato pa bliskovit prodor v vse najpomembnejše svetovne operne hiše. Nocoj bo na Ljubljana festivalu nastopil v Cankarjevem domu s sopranistko Evelin Novak in orkestrom Slovenske filharmonije. Večer bo poklon Verdijevi glasbi. Lučić velja za izjemnega interpreta Verdijevih baritonskih vlog.

Nekje sem prebrala: od odpravnika vlakov do svetovnega baritona. Povejte nam kaj o svoji zanimivi življenjski zgodbi.

Res je, delal sem pri železnici kot odpravnik vlakov. To je bila očetova želja, ker je bil železničar, vendar moram priznati, da imam tudi sam rad vlake. Navdušen sem nad njimi in vedno, kadar kam potujem, grem z vlakom.

Profesorica Biserka – je ona najpomembnejša oseba vaše kariere in zakaj?

Profesorica Biserka Cvejić je najpomembnejša oseba v moji karieri, vendar moram pred njo omeniti še dve, ki sta bili prav tako zelo pomembni. To sta profesor Slobodan Bursać, pri katerem sem pel v zboru Josifa Marinkovića in ki me je spodbudil, da sem šel študirat petje, ter profesorica Dorotea Spasić, ki je bila moja prva profesorica in me je napotila k profesorici Cvejić. Profesorica Cvejić je s svojim predanim delom in trudom naredila iz mene pevca, kakršen sem, in za to ji bom večno hvaležen.

Prva leta visokega profesionalizma so najtežja, pravijo. Kako je bilo z vami?

Prva leta profesionalizma na najvišji ravni so težka, niso pa najtežja. To je čas, ko se umetnik uveljavlja in utrjuje svoj ugled v opernem svetu, takrat je poln moči, volje in zanosa, zato se mu prav nič ne zdi težko. Toda ko se nato znajdeš na vrhu, se šele začnejo prave težave, saj se je treba tam obdržati. Moja kariera se je začela vzpenjati, potem ko sem postal član frankfurtske opere. Odpravil sem se tudi na prva gostovanja in kmalu se je vse okoli mene zdelo večje in pomembnejše. Hitro sem bil na Dunaju, v New Yorku, Londonu, Milanu, Parizu ...

Nekoč ste rekli, da ste že od začetka italijanski, verdijevski bariton. Kaj pomeni biti verdijevski bariton sveta – za vaše vloge, režiserje, za vas?

Vse od začetka sem verdijevski bariton in kot takšen služim operi. To se mi zdi velika čast in privilegij. Z manjšimi izleti v veristično opero pojem predvsem Verdija in takšen bo moj repertoar tudi v prihodnjih letih.

Kako pogosto se vračate v Beograd? In zakaj Nemčija?

V Beograd pridem, kadar mi urnik to omogoča in kadar so okoliščine pravšnje. To se žal le redko zgodi, vendar vedno rad pridem in odpojem na koncertu ali v predstavi. Na območju nekdanje skupne države sem že gostoval na Hrvaškem in v BiH, zdaj pa bom prvič prišel tudi v Slovenijo. V Nemčijo sem odšel, ker imajo tam ansamble pri opernih hišah, to pa umetniku omogoča, da vadi in preizkusi nove vloge ter razširi svoj repertoar. V matični hiši vloge lahko izpopolni, nato pa po možnosti odrine v svet.

Povejte kaj o večeru v Ljubljani, o programu Verdija, Leoncavalla, Giordana.

Zelo me veseli, da bom lahko nastopil v Ljubljani. Kakor sem povedal, tokrat ne samo prvič nastopam, ampak tudi prvič prihajam v Slovenijo, in seveda mi je v veliko čast nastopiti v Cankarjevem domu.

V program smo tokrat na mojo željo vključili tudi nekaj »verizma«, z željo, da bi postal program raznovrstnejši in da bi se preizkusili tudi v drugačnih stvareh.