Zgodba begunca v svoji lastni dolini šentflorjanski

Premieri: V ljubljanski Drami nocoj Möderndorferjeva predstava o propadu evropske ideje, v Kranju Bernhardovo delo o nacističnih koreninah.

Objavljeno
25. september 2015 19.35
Igor Bratož, kultura
Igor Bratož, kultura

Nocoj je na velikem odru SNG Drama na sporedu krstna ­uprizoritev lanskega dramskega besedila leta, Evropa Vinka Möderndorferja v režiji Renate­ Vidič, »drama s sporočilom, hudo blasfemična farsa, po­etična burleska, težka evropska­ môra in še marsikaj«.

V Evropi, »igri o šentflorjancih«, v prvem prizoru v podnajemniški sobi srečamo, le kakšno drugo ime naj bi imel, Maksa, ki ugotavlja: »Zima. Huda zima. Poplave. Vsepovsod. Evropa je pod vodo. Evropa je pod snegom. Sneži in dež pada. Vse hkrati. Zebe me. Zato sem ves dan v postelji. Lastnik mi je zaprl kurjavo. Niti brati ne morem, da bi se ogrel ob ognju literature.«

Uprizoritev Evrope, pravi režiserka Renata Vidič, govori o trenutnem stanju v družbi, seveda prek usode posameznika. Govori o propadu humanizma in humanističnih idej, o tem, kako se je neka plemenita ideja Evrope sfižila v pošasten birokratski stroj, ki žre in požira in odira in gradi zidove in pobija in mori in zatira in tako naprej.

Ponosni hlapci!

O šentflorjanstvu oziroma o tem, v kaj so se preobrazili Cankarjevi šentflorjanci izpred stotih let, Vinko Möderndorfer v pogovoru z dramaturginjo predstave Evo Kraševec razlaga: »(...) hlapčevstvo nas je počakalo, kot alkoholika počaka kozarec. Šentflorjanci so danes točno tam, kjer so bili med obema vojnama, spet so to, kar so bili takrat: Ponosni hlapci! Hlapčevstvo je slovenska kronična bolezen. Nikoli ne bomo ozdravljeni hlapčevstva. Vedno bomo samo zdravljeni hlapci.«

Möderndorfer dodaja, da je junak njegove igre »najbolj današnji« človek, nikakor heroj, ampak navaden, naiven, prestrašen človek: »Želi si samo to, da bi kriza Evrope kmalu minila in da bi lahko v miru živel in delal. Samo to si želi. Nekaj podobnega, kot si želijo stotisoči beguncev, ki vsak dan iz kriznih žarišč Bližnjega vzhoda in severa Afrike (žarišča sta zakuhala Evropa in bogati kapitalistični svet) pribegajo v Evropo: Želijo si samo živeti. Nič drugega. V miru živeti in delati. Maks je pravzaprav begunec v svoji lastni dolini šentflorjanski.«

Maksova resničnost ni rožnata, ampak stereotipno huda, nekje v obcestnem jarku razpreda, da je desetletje neuspešno vztrajal v mestu in se je odločil vrniti domov, k mami: »Res dolgo sem se upiral. Prenašal težo mestnega sveta. Hodil na izpite. Na diplome. V knjižnice. Na urade. Mahal z listi. Spričevali. Stal v vrsti. In v vrstah. Sprejemal pošto, odklonilno, večidel. In se navadil na odklanjanje. Ljubil sem žensko, ki me je na koncu zavrgla.«

Njegova vrnitev domov je pospremljena s premišljanjem, da zares domov pravzaprav ni več mogoče: »Tam je dom, kjer si pošten med poštenimi in ne pošten med samimi barabami, da te je potem sram, ker nisi tudi ti baraba. Dom so črne in bele ptice, tudi pisane.

Enake med enakimi. Dom je poletje. Dom ni večna zima. Dom ni tekma za naklonjenost, niti sprenevedanje, pohlep, velika trgovina. In zato doma ni več. Nobenega doma. Samo poplavljeno območje. Velike vode. Veliki ukazi. Zamašeni jarki. Nobene razlike med nebom in zemljo. Nobene razlike med besedami. Ni doma, ni ga več.«

Tam, doma, veljajo po njegovi desetletni odsotnosti tudi povsem nova pravila, kanibalizem je nenadoma postal sprejemljivo obnašanje, nesojena soproga mu razloži, da je pač po nekakšni direktivi vse treba razumeti zares: »Vse je dobesedno, nič ni več v prispodobah.«

In tako imamo v enem od prizorov tako rekoč antologijskega pocankarjenega Möderndorferja: »Irena: Imej me rad. Prosim. /Ga potegne k sebi in ga objame./ Tako sama sem. Tako lačna ljubezni. Maks: Tudi jaz sem sam. Sam v tej strašni zimi. /Jo objame tesno in močno./ Irena: In ne pomnim, kdaj sem zadnjič večerjala. Maks: Povečerjal bi tvoj poljub. To mi je zadosti.«

Matej Bogataj v besedilu Evropa, bleda mati, mi tvoji smo sinovi!, objavljenem v gledališkem listu, interpretira, da so Maks in njegovi iz Evrope utopljeni v povsem dezorientirano družbo, ki namesto na družbeni dogovor stavi na boj človeka proti človeku: »Zaveza ne temelji več niti na rodu, samo še na ravnotežju moči, na socialnem darvinizmu. Prostora za šibkejše ni več, organizirana drhal, oborožena z novimi pravili in zavestjo, da 'nema boga', so samo še batine, si je celo priskrbela nov svetovni nazor, sestavljen iz na hitro sklepanih modrosti: kjer se lakota začne, tam se materinstvo neha; če ne moreš plačati elektrike, potem nisi svoboden; če živiš, plačaš, to zdaj kot borbena gesla ponavljajo, da bi se jim ja vtisnilo v spomin in izbrisalo tisto od prej. Izbrisalo tisto, kar imamo za evropsko dediščino, za njen temelj.«

Dehumanizacija Evrope

Režiserka Renata Vidič k Möderndorferjevi Evropi pristopa družbeno angažirano in poudarja problematičnost odnosa sodobne evropske družbe do posameznika, še več, z Maksovo zgodbo odslikava dehumanizacijo Evrope, ki trenutno doživlja propad velike evropske ideje.

O predstavi dodaja: »Noben od mojih sodelavcev ni bil izbran zato, da bi naredil nekaj lepega. Če bi želela, da bi naredili nekaj lepega, bi najbrž povabila nekoga drugega, ki je za to strokovnjak. Mislim, da se vseh nas drži neka estetika grdega. In lepe ideje.« Skupaj z njo predstavo podpisujejo dramaturginja Eva Kraševec, scenograf Bine Skrt, kostumografinja Meta Sever, avtor glasbe je Aldo Ivančić skupaj z igralci.

Za Evropo je Möderndorfer prejel svojo drugo Grumovo nagrado, prvič je na Tednu slovenske drame slavil pred tremi leti z Vajami iz tesnobe.