Tiskane izdaje
Ob izidu zbornika znanstvenih razprav Dinamika sprememb v slovenskem gledališču 20. stoletja je zavod Maska, ki je zajetno knjigo izdal v sodelovanju z AGRFT Univerze v Ljubljani, v torek zvečer v Trubarjevi hiši literature pripravil okroglo mizo na temo zgodovinjenja gledališča danes.
Pogovor je usmerjal dr. Tomaž Toporišič, poleg sourednikov zbornika dr. Blaža Lukana in dr. Maje Šorli so sodelovali še dr. Aleš Gabrič, dr. Barbara Orel ter magistra Primož Jesenko in Aldo Milohnić.
Tomaž Toporišič je najnovejši rezultat večletnega skupinskega raziskovalnega projekta uvrstil
v kontekst reprezentativnih knjižnih izdaj in periodičnih objav, ki uveljavljajo novi val zgodovinjenja ter teoretizacije uprizoritvenih umetnosti na Slovenskem. Podvig je nastajal na centru za teatrologijo in filmologijo AGRFT od leta 2007 do 2009 pod vodstvom pokojne
dr. Barbare Sušec Michieli ter na sledi »kontekstualne analize« gledališkega dogajanja v 20. stoletju.
Rojstvo moderne režije
Sourednik Blaž Lukan, ki je
v zbornik prispeval razpravo Evropeizacija slovenskega gledališča: rojstvo moderne režije, je poudaril, da je metodološka heterogenost posameznih prispevkov celoti kvečjemu v prid, saj vsak predmet raziskave avtorju narekuje tudi poseben metodološki pristop.
Temelje zgodovinjenju slovenskega gledališča sta postavila akademik Dušan Moravec in Filip Kumbatovič Kalan, opazno vrzel, ki je nastala zaradi prekinjene kontinuitete, pa zdaj skušajo v okviru novih možnosti premostiti predstavniki mlajše in najmlajše generacije dramaturgov in teatrologov.
Zgodovinar Aleš Gabrič, ki je prispeval študijo Družbena in družabna vloga gledališke dejavnosti na Slovenskem v 20. stoletju, je opozoril, da je poklicno gledališko ustvarjanje pri nas začelo prevladovati nad ljubiteljskim šele po pojavu potrošništva ter da je očaranost nad gledališčem v času številnih novih medijev mnogo manjša, kot je bila nekoč.
Barbara Orel se je v prispevku
K zgodovini performansa na Slovenskem posvetila eksperimentalnim gledališkim praksam od leta 1966 do 1990 (od pojava skupin OHO in Pupilija Ferkeverk do gibanja NSK). Ugotovila je, da segajo eksperimentalni primeri (v njih gre praviloma za svobodno prehajanje med umetnostmi in mediji) tudi pred leto 1966 (npr. Ferdo Delak, Fran Žižek itd.) ter da se je tudi med ohojevci in nskjevci dogajalo marsikaj zanimivega, čeravno ti poskusi v svojem času niso bili niti primerno prepoznani niti cenjeni. Med drugim tudi zato, ker so vladajoča ideologija, kritika in teatrologija strogo ločevale med poklicno in ljubiteljsko produkcijo ter je bilo vsako umetniško delovanje izven nadzorovanih kulturnih ustanov nezaželeno.
Sourednica Maja Šorli je v zbornik prispevala študijo Dediščina Tomaža Pandurja v Drami SNG Maribor. Najbolj presenetljivo je bilo njeno priznanje, da kljub uspešno opravljenemu magisteriju in doktoratu iz tega predmeta svojih raziskav doslej ni videla in doživela nobene Pandurjeve postavitve. Ukvarjala se je namreč zgolj
s socialnimi in kulturnopolitičnimi okoliščinami »Pandurjevega obdobja« v Drami SNG Maribor, z zgodovinskim izročilom, v katerem je posebej opozorila na Vilija Ravnjaka kot Pandurjevega predhodnika, ter z odzivnostjo tega časovno omejenega obdobja v družbenem okolju.
Vredni neposredni pogovori
Primož Jesenko je navzoče seznanil s svojo raziskavo eksperimentalnega gledališča od leta 1955 do 1990, iz katere sledi spoznanje, da sta ključne impulze v slovensko okolje ob svojem času prinašali Balbina Battelino Baranovič in Draga Ahačič. Dobro pripravljene pogovore z neposrednimi akterji nekdanjih umetniških gibanj šteje med najbolj dragocene načine zgodovinjenja.
Sourednik zbornika Prišli so Pupilčki Aldo Milohnić pa je opozoril na Badioujevo tezo, da je šele 20. stoletje v resnici stoletje gledališča kot avtonomne umetnosti, zaradi česar je posebej pomemben nenehen proces zgodovinjenja njegove pregovorne minljivosti.
