Tiskane izdaje
Rok Petrovič (1966–1993) je bil vrhunski alpski smučar, serijski zmagovalec, tekmec največjim. Sredi osemdesetih, ko je bila slovenska smučarska evforija na vrhuncu, je bil vir inspiracije številnim generacijam, kot športnik in človek navdihuje še danes.
O tem priča tudi današnja premiera Rokova modrina v Slovenskem mladinskem gledališču, ki sta jo zasnovala dramatik, Delov novinar Boštjan Videmšek, in režiser Matjaž Pograjc.
Rok Petrovič je v sezoni 1985/1986 v skupnem seštevku slaloma s petimi zmagami osvojil največ točk in pustil za seboj tedanja smučarska velikana: Ingemarja Stenmarka in Bojana Križaja. Umrl je leta 1993 med potapljanjem na Korčuli, star 27 let. A njegova športna veličina ni edini razlog za nastanek Rokove modrine.
»Rok ni bil navaden,« pravi režiser Matjaž Pograjc. »O njegovi drugačnosti govorijo njegove pesmi, njegovi rezultati, njegov študij in njegova smrt. Njegova smrt govori o obsedenosti z lepoto. Sam sem obseden z obsedenimi ljudmi in iskanjem lepega. Iskanje lepote je žal blodnja brez cilja, kjer cilj nima konca. Cilj je eno samo dolgo potovanje. Kako ne imeti rad človeka, ki je eden redkih, ki je našel cilj in izgorel v lepoti.«
Šport in slovenska družba
O tem, kako blizu sta si šport ali športno tekmovanje, v katera je vselej vpisana določena drama, in teater, Pograjc pravi, da sta bila šport in gledališče zadnji pribežališči romantičnega privilegija biti boljši, skočiti višje, teči dlje, sanjati. Pri nas se bo po njegovem vedno odmikalo od ljudi, ki bodo odstopali. »Slovenija ne prenese modernega gledališča. Zanj nima ne pameti ne denarja. Slovenija ne zmore vrhunskega športa. Zanj nima ne zaleta ne načrta,« je kritičen režiser.
Drama Boštjana Videmška postavi figuro izjemnega Petroviča prav v razmerje do slovenske družbe, smučarske zveze, torej v nestimulativni kontekst, v katerem je deloval vrhunski posameznik. Pograjc to situacijo povzema in se sprašuje: »Boriti se za kulturo, šport in znanost je nujni imperativ vsakega posameznika, če hoče ostati nekdo in ne samo nekaj. Zažgati mobilnike, računalnike in nakupovalne centre ali blejati s preostalimi ovcami? Ohraniti svojo vrhunskost na račun drugega trupla ali na račun svojega? Ostati povprečen, siv in zadovoljen ali pobarvati sebe in svet okrog sebe? Je stavek:
Pograjčev opus je že nekaj časa zvezan z motivom športa. Sam pravi, da so sporočila teh predstav pod krinko športanja odkrivala metafore za svet, ki ga živimo, in so povsem enostavna. V Nepremagljivi enajsterici je bil v ospredju slogan, »v slogi je moč«, Pavla nad prepadom govori nekaj takšnega kot: »biti drugačen je biti človek«, v Pisti sveta je sporočilo, »še zmeraj se vrti!« In v Rokovi modrini? »Živeti ni dovolj, umreti je preveč,« sklene režiser.
Avtorju drame Rokova modrina, Delovemu poročevalcu iz kriznih žarišč, smo zastavili nekaj vprašanj.
V čem vidiš pomen Roka Petroviča za današnji čas?
Rok je bil krepko pred časom. Smučarsko. Tehnično. Osebnostno. Intelektualno. Tudi metafizično, če hočeš … Kliše pravi, da je težil k popolnosti, in to je v njegovi zgodbi tako rekoč absolut: a za razliko od današnjega časa popolnost zanj ni pomenila zmagovanja, nadvlade, moči in takih ali drugačnih užitkov ob množičnem lizanju njegovega ega. Ne, to ga je spodjedalo, trgalo na kose, travmatiziralo. Tu vidim močno – tudi politično in ekonomsko – sporočilo za današnji čas, v katerem skoraj ni več prostora za humanizem. Če kaj, je bil Rok velik humanist. Učitelj, ne da bi to hotel biti.
Petrovič je v tvojem dramskem delu prikazan kot junak: zakaj po tvojem potrebujemo junake in kakšne junake potrebujemo Slovenci?
To ne bo povsem držalo. Rok je bil – poleg drugega Petroviča, Dražena – moj otroški junak in prav zato sem se lotil raziskovanja in pisanja scenarija precej prestrašeno. Ni več veliko malikov, ki niso padli. Tega strahu sem se hitro znebil, saj mi je vmes uspelo odrasti, zato sem spoznaval Roka kot človeka. Z vsemi njegovimi napakami, odkloni, nenavadnostmi, večplastno privlačnostjo in spontano odbojnostjo. Ne pozabimo, da je bil Rok na vrhuncu smučarskih uspehov še otrok. Ot(R)ok. Devetnajstletnik z ranjenim
Predstava nekaj pove tudi o nestimulativnem okolju za talente, kot je bil Petrovič. Jo lahko beremo tudi kot kritiko ali komentar na današnjo situacijo, ko talenti na raznih področjih (umetnost, znanost itd.) ne dobijo osnovne podpore, razumevanja ali orodja za delo?
Absolutno. To je bil tudi moj namen. Uravnilovka je vladala tedaj in uravnilovka vlada danes. Na številnih ravneh. Takšen 'sistem' nagrajuje lenobo, oportunizem, manipulativnost, polovičarstvo, goljufije, instantnost in blef. To omogoča diktaturo negativne selekcije. V športu, ki je zelo neposredna reč in v njem – razen z dopingom – ni mogoče preveč uspešno goljufati, je sicer drugače, a zato je izstopajoče glave mogoče še hitreje opaziti. In jih, če so preveč izstopajoče, posekati. Rok je odšel. Mateja se je umaknila. Tina pa je z Andreovo pomočjo udarila nazaj. To je bila njena največja zmaga. Ko sem pisal o Roku, sem mislil tudi na Tino in Matejo. Pa še na koga.
Zakaj se ti zdi smiselno, da si umetnost, v tvojem primeru gledališče, vzame za temo športni fenomen? Kaj te je gnalo pri pisanju drame in kako si se sploh lotil športne teme?
Zakaj naj ne bi bilo smiselno? Tekmovalni šport vsebuje vse elemente drame. Je drama sam po sebi. Režiser Matjaž Pograjc, ki me je povabil k projektu, ima za seboj serijo predstav, ki so tako ali drugače povezane s športom. Z nogometom, plezanjem, kolesarjenjem … Hkrati pa Rokova modrina ni le športna zgodba. Nasprotno. Je zgodba o odraščanju, razpadanju družine, pritiskih sistema, alienaciji, ljubezni(h), odnosih s starši, telesu, umu, jogi, budizmu, filozofiji, rokenrolu, Sloveniji, študiju, medijih, mrhovinarjih, pohlepu, snegu, morju, potapljanju in odhodu nekam drugam.
