Opazna privrženost dunajskim klasicistom in sakralnim delom

Festival Maribor je s svojimi dvajsetimi koncerti v desetih dneh časovno komprimirana in zato intenzivno gnana glasbena delavnica. Obiskovalec, ki se za nekaj dni posveti prireditvi, se kmalu navadi na stalno prisotnost znanih glasbenikov - videti jih je povsod v mestu -, se strne z njenim utripom oz. privzame urnik (dopoldanski, večerni koncerti); ta je za nastopajoče veliko napornejši, saj se program izvajalsko izdeluje večinoma med samim festivalom. Umetniški vodja, avstralski violinist in dirigent Richard Tognetti, ima po lanskoletnem angažmaju Camerate Salzburg letos na voljo t. i. Festivalski orkester, katerega jedro sestavlja Komorni godalni orkester Slovenske filharmonije, dopolnjujejo pa ga posamezniki iz drugih slovenskih orkestrov, pa tudi nekateri umetniki (vključno s tujimi), ki sicer nosijo izvedbo sporedov kot solisti in komorni muziki.

Tudi v programskem smislu gre Tognettiju za pretočnost: koncerti so obokani s karakterno-slikovitimi sintagmami, pod katerimi se pogosto družita klasika sila raznolike narave in - uporabimo široki pojem - glasba sveta, največkrat kolažno, enkrat bolj, drugič manj prepričljivo (pri izbiri skladb in nastopajočih ni mogoče prezreti posebnega avstralskega poudarka). Opazna ostaja Tognettijeva privrženost dunajskim klasicistom (letos mdr. Haydnov simfonični prvenec in njegova zadnja simfonija, Beethovnovi Šesta in Osma) in velikim sakralnim delom, ki jih prihrani za konec; na jutrišnjem zadnjem koncertu bo tako izveden Bachov Pasijon po Janezu.

Slaba akustika

O otvoritvenem večeru z Orkestrom Slovenske filharmonije bi težko zapisali, da je bilo ravno posrečen. Kot slavnostna manifestacija je bil umeščen v Veliko dvorano mariborskega SNG, ki ima šokantno slabo akustiko; zdi se, da je po opravljenih izboljšavah primerna kvečjemu za opero (a ima SNG seveda v njej tudi svoj simfonični cikel), saj je orkestrski zvok, produciran z odra oz. iz školjke, votel, suh, bobneč, skratka izrazno invaliden.

Uvodna počastitev A. M. Slomška, za Maribor in slovenstvo gotovo pomembnega moža, je z izvedbo večernice iz njegove pesmarice (v aranžmaju B. Gombača) delovala kot formalnost, pritaknjena siceršnjemu sporedu oz. festivalu. Neke vrste formalnost je bil tudi Mahler pod taktirko mladega Juraja Valčuhe, ki je v skladateljevi Prvi simfoniji pozorno demonstriral sprotne nadrobnosti, ne da bi jih povezal v višji smisel. Webernova mladostniška idila V poletnem vetru je dočakala razmeroma površno izvedbo, Brahmsov Dvojni koncert, s Tognettijem in Aleksandrom Rudinom, pa hipotonično, omahljivo. O grobih lapsusih v realizaciji koncertnega protokola (prižiganje luči med stavki) rajši ne zgubljajmo besed.

Flavtist Pahud - presežek festivala

V nedeljo pa se je Festival v matični Unionski dvorani prežel s koncertantno-solističnim duhom onkraj sleherne superlativne glasbeniške kategorije: Emmanuel Pahud je absolutni presežek letošnje prireditve. Ta švicarski flavtist, ki deluje (po Abbadovi izbiri) od svojega dvaindvajsetega leta za prvim pultom Berlinske filharmonije, kar pa je le ena faseta njegove poustvarjalnosti, je na dveh koncertih ob KGOSF (ponedeljkova matineja je bila žal slabše obiskana) nastopil z Vivaldijem, Prokofjevom, Mozartom, Carterjem in Avstralcem Carlom Vineom. Že to pove veliko o »glasbeniku kameleonu« - kakor si reče sam, in to upravičeno -, o njegovi širini in globini, tudi virtuoznosti, ki je pri njem pač le eno izmed imen za muzikalnost.

Drugo je bilo treba slišati. Da človek ne bi pozabil, da čista, mišljena, izživeta, artikulirana glasba obstaja brez enega samega nepovednega trenutka (tona), najsi gre za linijo, dinamiko ali barvo (Pahudov Syrinx - dodal je še Debussyja - je dobesedno spev barvitosti), za girlande Vivaldijevega imaginarija (koncerta Nevihta na morju in Lišček) ali plamenenje Prokofjevovega neoklasicističnega stavka (Sonata v D-duru op. 94, s kongenialnim pianistom Borisom Berezovskim), za stilni izsev klasičnega arioza (pomenljiva različnost v pristopu k Vivaldiju in Mozartu) ali plastično raziskavo mej v sodobnem jeziku Carterjeve skladbe (Scrivo in vento), ki se je poslušala skoraj kot sinteza Pahudove ekspresivnosti.

KGOSF je bil bolj spoštljivo urejen kakor enakovreden flavtistov partner. V samostojnem položaju pa se je bogato odzival glasbeni fakturi, namreč Beethovnovemu Kvartetu Il serioso, ki ga je za godalni orkester priredil Tognetti. Umetniški vodja se pri interpretacijah Beethovnove in Haydnove simfonike opira na »čiščenje« godalnega zvoka (redukcija vibrata), ki pa ga ne kombinira s sorodno spekulativno modelacijo v ostalih orkestrskih segmentih - ponekod takšna (namensko nedorečena?) mešanica deluje celo kot izrazno izviren vzgib, npr. ob Nevihti (z zamolklimi pavkami) v Pastoralni simfoniji v izvedbi Festivalskega orkestra.

Omenjeni stavek in predhodni Prizor deželanov sta močen in sočen del njegove postavitve Beethovnove mojstrovine. Odprto, krepko, bijoče, rustikalno plesno - Tognettijeve pristne lege. Z drug(ačn)im tkivom ravna bolj površinsko (kljub pozorni prebranosti), tako da mu kot oblika vodeni. Njegova simfonična dosežka, ki sem ju slišal - v mislih imam še izvedbo Haydnove Simfonije št. 104 -, sta torej notranje neizenačena. A kakorkoli že: delo s Tognettijem je za orkestraše bržkone zanimiva izkušnja.

Z omembo Haydnovega imena se dotaknemo tudi komorne radosti, torkove matineje z Godalnim kvartetom Engegård in njegovimi strukturno prežarjenimi, partnersko-energetsko logičnimi in vendar spontanimi daritvami Haydnovega Kvarteta št. 66, Bartókovega Tretjega kvarteta in Dvořákovega Kvinteta s kontrabasom (ansamblu se je pridružil za Festival že nepogrešljivi Knut-Erik Sundquist). A tudi naslednja matineja (v sredo) je prinesla dobro glasbo, še posebno z nastopom ugledne hornistke Marie Luise Neunecker (Mozartov Koncert za rog št. 2) in izbranega festivalskega ansambla, ki je z ustvarjalnim elanom izvedel Živalski karneval.

Satiro Saint-Saënsovih točk je dopolnil Vladimir Jurc - težko si je predstavljati bolj lapidarno duhovitega interpreta. Recitiral je človeški karneval. Ob verzih Avstralca Michaela Leuniga (v Jesihovem prevodu), zlasti tistih o politikih, sem moral pomisliti na tokratno »dornavsko izkušnjo«. O koncertu v dvorcu Dornava - in o zdajšnjem stanju tega vrhunskega spomenika - nekaj besed ob naslednji priložnosti.

Iz sobotne tiskane izdaje Delo