Opera: Fascikel za 42 milijonov evrov

Pogodba za prvo fazo gradnje in prenove operno-baletne hiše je bila podpisana 8. marca 2007, in sicer za 3.505.000 evrov. Podpisniki so bili Vasko Simoniti kot tedanji minister za kulturo, Hilda Tovšak, direktorica Vegrada, in Aleksan der Meze, član uprave SCT. Rok za izvedbo del pa pet mesecev. Kot se je izkazalo, na ministrstvu niso bili preveč optimistični. K pogodbi so pol leta pozneje sklenili aneks, kajti razmere zemljin so se pokazale za zapletenejše (gradnjo je to podra žilo za 240.000 evrov). Pogodba za drugo fazo gradnje je bila podpisana 3. oktobra 2007 (Simoniti, Tovšak, Zidar). Predvidela je vsa gradbena in obrtniška dela in vse inštalacije (22.517.403 evrov). K pogodbi so junija 2009 sklenili aneks za dodatno potresno sanacijo, temeljenje in statično sanacijo starega objekta (1.620.000 evrov). Skupno smo torej na približno 28 milijonih vrednosti projekta, do končne številke – 42 milijonov – moramo prišteti še stroške za pripravljalna dela, strojno opremo odra, odrsko razsvetljavo, avdio-video opremo, splošno opremo, projekte, restavratorska dela, nadzor in prispevke.

Zanimivo je tudi sledeče: V prvotni pogodbi sploh ni bilo strojne opreme pododrja, ker zanjo pač ni bilo zagotovljenih sredstev. Opera je takrat zagotovila, da bo z zmanjšanim obsegom odrske tehnike nemoteno izvajala svoj program. Na lansko vztrajanje novega vodstva opere, da sodobnih opernih postavitev in gostovanj ne more izvesti brez celotne opreme, je ministrstvo zagotovilo še dodatna sredstva za strojno opremo.

Kot pojasnjujejo na Maistrovi, so se razmere na trgu v zadnjih letih precej spremenile, celoten gradbeni projekt je bil podcenjen, na nekatere reči sploh niso mogli vplivati. Ena takih je poletni vdor vode, zaradi katerega je razpokala odrska stena. Kdo je odgovoren, še proučujejo sodni izvedenci, vendar ministrstvo ne namerava plačati dodatnih sredstev. Po njihovem gre za odpravo napake, vprašanje je le – čigave. Ker pogajanja še potekajo, je nemogoče napovedati tudi, kolikšna bo njena cena.

Ministrstvo za kulturo je lani po leti od SCT zahtevalo, naj kot solidarno odgovoren partner dokonča dela namesto Vegrada. Vendar je proti koncu leta 2010 tudi z njim prekinilo sodelovanje, zdaj pa se s podizvajalci dogovarjajo za sanacijo dela stavbe, ki ga je zalila talna voda. Kot pojasnjujejo na Maistrovi, so imeli z obema podjetjema ves čas težave z zamudami, šlo je z muko in prepočasi. SCT in Vegrad sta na Operi zaslužila vsak po dobrih deset milijonov evrov, o tem, kaj bo ministrstvo ukrenilo z zadržanimi sredstvi in kako bo to storilo, se bodo odločali po končnem obračunu, v vsakem primeru bodo upoštevali upravičene zahtevke podizvajalcev.