Opera? Kakšna opera?

Ljubljana – Pa smo se odpravili pogledati najnovejšo pogruntavščino večnega balkanskega glasbenega lisjaka Gorana Bregovića - njegovo cigansko opero Karmen s srečnim koncem. V skoraj razprodani mali dvorani hale Tivoli smo bili uvodoma deležni predstavitve zgodbe o ciganki Karmen in (neuresničene) ljubezni vodje ciganskega orkestra Fuada do nje. Predstavitev je potekala pod bleščeče prižganimi žarometi, tako da se je občinstvo počutilo kot prebivalci piščančje farme, pripovedovalci, ki so (zelo) počasi prihajali na oder in (razvlečeno) pripovedovali zgodbo, občinstvu pa je zaradi tehničnih pomanjkljivosti (občasno je ozvočenje crknilo), jezikovnih ovir (opera je potekala v italijanščini, romščini, srbščini in francoščini) in ker so se nadnapisi le občasno ujemali z dogajanjem in petjem) komajda uspelo razbrati osnovno nit zgodbe. Vse skupaj je bilo preprosto dolgovezno, neatraktivno in nedinamično.

Več se je začelo dogajati v drugem delu, ki je bil bolj podoben »koncertu s konceptom« kot pa operi. V njej nam je vedeževalka Kleopatra razkrila svojo ljubezen do Bakije, cestnega pometača in trobentača v trubaškem orkestru pokojnega Fuada. Kleopatra ima namreč idejo, da bi postavili na oder to cigansko opero, ki jo je Fuad napisal Karmen v čast.

Nekoliko nejasen in pa zelo profan libreto ter (pre)skromna in na trenutke že kar plehka trubaška glasba sicer nista motila večine ljubiteljev Gorana Bregovića, sta pa pred koncem spodbudila kar nekaj ljubiteljev opere, da so odšli - prostovoljno. Med tiste, ki so pred koncem odšli neprostovoljno, pa je treba uvrstiti še razgrajaško skupino štirih oseb moškega in ženskega spola, ki so bili tako prepojeni z različnimi substancami, da so jih morali redarji odločno prisiliti, da so (sicer hrupno) odšli. (To je bil dejansko tudi edini zares zanimiv in razburljiv dogodek, ki pa smo ga bili deležni le mi, ko smo sedeli zadaj desno.)

Goran Bregović je imel ambiciozno idejo, ki jo je neambiciozno uresničil. Prvič - je bilo v tej operi premalo operskosti, brez mogočnega glasbenega hardvera (premalo trubačev) in z bolj skromnim glasbenim softverom (le kakšne dve, tri skladbe so nekoliko izstopale), drugič - sploh ni bilo nobenega ciganskega zbora (in to na dan, ko se je po Sloveniji na vsaki pustni povorki razkazovalo na stotine Strojanovih), tretjič - osvetljava je bil povprečna, četrtič - scenografija (pre)skromna, petič - opazno je bilo pomanjkanje režiserja. Žal se je Goran odločil za b produkcijo, namesto, da bi se zadeve lotil širokopotezno in megalomansko ter naredil cigansko opero, kot se šika, z vsem ciganskim bliščem, ki bi lahko celo konkurirala pravi operi.

Moja pričakovanja so bila upravičeno visoka, kajti prepričan sem, da bi Bregović znal narediti cigansko opero za 30.000 evrov in ne le za tri evre. Mene (žal) Bregovičeva Karmen ni navdušila, pa ne ker bi bila tema cenena, temveč, ker je bila narejeno tako ceneno. Večina občinstva je bila zadovoljna, gotovo pa bi bila veliko bolj zadovoljna, če bi jim Bregović ponudil »klasičen« koncert, jaz pa tudi.

Kaj pa - opera s srečni koncem?

Da.

Bil sem srečen, ko je bilo opere konec!