Operni odri skozi čas

Jože Sivec, zaslužni profesor ljubljanske univerze in dolgoletni predavatelj na oddelku za muzikologijo Filozofske fakultete, je za osemdeseti rojstni dan (praznoval ga je sicer že lani) nenapovedano dobil jubilejno publikacijo, v kateri je zbranih petnajst njegovih že objavljenih razprav o operi na ljubljanskih odrih od klasicizma 
do 20. stoletja.­ Knjigo sta uredila dr. Metoda Kokole in Klemen Grabnar. Na koncu je dodana bibliografija dr. Sivca iz let med 1953 in 2005, ki sta jo pripravila Darja Frelih in Klemen Grabnar.

Urednica Metoda Kokole je predstavila zasnovo knjige, ki temelji na izboru besedil iz dobrih tridesetih let Sivčevega pisanja, s katerim je s poglobljeno raziskavo primarnih virov postavil temelje za nadaljnja raziskovanja na področju zgodovine opere na Slovenskem. Petnajst razprav govori o virih in recepciji, pa tudi produkciji opere v raznih ljubljanskih gledaliških hišah skozi več kot dve stoletji. Knjiga tako dopolnjuje njegovo poprejšnjo monografijo Opera v Stanovskem gledališču v Ljubljani od leta 1790 do 1861 ter knjigo Opera skozi stoletja.

Jože Sivec v izbranih poglavjih obravnava delovanje glasbenega gledališča v Ljubljani v določenih obdobjih (na primer poglavja Italijanska opera v Ljubljani v obdobju klasicizma, Opera na sporedih nemških gledaliških družb v Ljubljani v obdobju klasicizma, Sezona 1826/27 v Stanovskem gledališču v Ljubljani, Vzpon in propad nemške opere v ljubljanskem Stanovskem gledališču v obdobju tridesetih in štiridesetih let devetnajstega stoletja, Nemška opera v Ljubljani od leta 1861 do 1875).

V drugih poglavjih se posveča predvsem recepciji opernih del določenega repertoarja (Velika opera na glasbeni sceni v Ljubljani) in v nekaterih govori o delih najbolj znanih skladateljev (Uprizoritve Mozartovih del v Ljubljani do leta 1861, Rossinijeve opere na odru Stanovskega gledališča v Ljubljani, Začetki uprizarjanja Bellinijevih oper v Ljubljani, Donizettijeve opere v Stanovskem gledališču v Ljubljani, Začetki uprizarjanja Verdijevih oper v Ljubljani in Wagner na slovenski glasbeni sceni). V zadnjih poglavjih se dotakne še slovenske operne ustvarjalnosti (Slovenska romantična opera v luči nacionalnega in evropskega razvoja, Gerbičevi operi Kres in Nabor, Slovenska moderna in najnovejša operna ustvarjalnost).

Jože Sivec je spomnil, da je bilo obsežno gradivo o opernih predstavah preteklih dob v Ljubljani že nekajkrat predmet zgodovinskega ra­zskovanja, na primer v delih Stanka Škerlja (Italijanske predstave v Ljubljani od XVII. do XIX. stoletja in Italijansko gledališče v Ljubljani v preteklih stoletjih) in Dušana Ludvika (Nemško gledališče v Ljubljani do leta 1790). Oba avtorja sta zajela celotno zgodovino gledališča, tako dramo kot opero, pri čemer sta obravnavala opero predvsem z literarnozgodovinskega vidika.

Namen Sivčevega raziskovanja je bil podati stilno fiziognomijo opernega repertoarja in proučiti problematiko operne reprodukcije. Izhodišče njegovega dela je kritična stilna analiza repertoarja, ki je mogoča le na podlagi ocene posameznih izvedenih del. Repertoar nekaterih nemških družb poznega 18. stoletja je rekonstruiral po podatkih, ki jih prinaša Gothaer Theaterkalender, sicer pa so mu bile na voljo različne zbirke, kot so gledališki lepaki v Narodnem muzeju, posamezni ohranjeni libreti in drugi dokumenti v nekaterih ljubljanskih knjižnicah in arhivih ter članki v lokalnem časopisju. Poleg kritične analize repertoarja, ki pokaže, kako je ljubljansko gledališče stilno sledilo pomembnim gledališkim ustanovam na nemško-avstrijskem državnem prostoru in drugod, je skušal oceniti umetniško kakovost uprizoritev in reproduktivno sposobnost posameznih družb ter raziskati način samega izvajanja. Namen raziskovanja je bil tudi pokazati, koliko je opera v gledališču vplivala na podobo glasbenega življenja nekdanje Ljubljane in kakšni so bili rezultati morebitnih spodbud te ustanove na področju domače glasbenodramske ­ustvarjalnosti.