Osem nagrad vesna Kratkim stikom

Piran - Zmagovalec letošnjega festivala slovenskega filma je bil pravzaprav znan že vnaprej – v dani konkurenci celovečernih igranih filmov so bili Lapajnetovi Kratki stiki absolutni favorit. Strokovna žirija v sestavi Urban Koder, Marko Sosič in Roy Menarini je ustvarjalcem tega filma prisodila kar osem nagrad vesna: za najboljši celovečerni film festivala, za režijo, za scenarij, za montažo (vse troje Janez Lapajne, za montažo skupaj z Rokom Bičekom), za glavno žensko vlogo (Tjaša Železnik), za stransko moško vlogo (Boris in Sebastijan Cavazza), za ton (Boštjan Kačičnik in Jože Trtnik) ter za glasbo (Uroš Rakovec).

In kakšen je film, ki je prepričal portoroško žirijo? Kratki stiki niso brez dolgov do Altmanovim Short Cuts (denimo struktura večih prepletajočih se zgodb, podobna atmosfera in nenazadnje sam naslov filma), a so kljub temu značilno Lapajnetov film. Še enkrat se je izkazal kot mojstrski raziskovalec medčloveških odnosov in kratkih stikov med njimi ter kot režiser, ki zna izkoristiti potenciale svojih igralcev. Kratki stiki (za razliko od Šelestenja) niso izključno ljubezenske narave. Zgodbe so tri: v prvi se zdravnica naveže na tetraplegika, ker verjame, da je odgovorna za njegovo stanje; v drugi smrt dečka poveže njegovega očeta in prodajalko na bencinski postaji, v tretji pa se zapuščeni dojenček znajde med klošarko in voznikom mestnega avtobusa. Zgodbe se prepletajo, vendar se ne povežejo in sestavijo v eno. Stik med njimi je le podoben emocionalni naboj in pa lepa igralka Tjaša Železnik. Dovolj senzibilen gledalec bo v Lapajnetovem filmu zagotovo užival. Tudi žirija, ki je filmu podelila toliko nagrad, je v obrazložitvi zapisala nekaj podobnega: za najboljši celovečerni film festivala so Kratke stike razglasili »zaradi bogastva pripovedi in emocionalne moči likov znotraj filma, ki je kompleksen in obenem univerzalen«. Tudi ostalim nagradam za ta film ne gre oporekati. Povejmo še, da so Kratki stiki, tako kot prvi Lapajnetov film Šelestenje, nastali ob volunterskem sodelovanju celotne ustvarjalne ekipe, od Filmskega sklada RS so dobili le sredstva za prenos na 35 milimetrski filmski trak. Ta prvi slovenski celovečerni film v HD tehniki bo v kinematografe prišel tik pred iztekom letošnjega leta.

Drugi film, ki je pobral kar nekaj nagrad, pa je srednjemetražni igrani film Matjaža Ivanišina Moje male ljubice. Govori o mladeniču, ki poskuša na hitro razčistiti še nekaj odprtih vprašanj z bivšimi ljubicami, preden skoči v zakonski stan. Filmu se sicer vidi, da je nastal v produkcijsko zelo skromnih razmerah (kot akademijski film), vendar pa premore sočno igro ter dialoge, pa tudi sama zasnova filma je posrečena. Strokovna žirija je nagradila Dejana Spasića za glavno moško vlogo v tem filmu ter Tjašo Ferme za stransko žensko vlogo. Moje male ljubice so navdušile tudi žirijo filmskih kritikov Fipresci.

Srca portoroške publike pa je ogrel nemško-slovenski koprodukcijski film Izginuli v režiji Christiana Wagnerja. Z naše strani ga je produciral Studio Maj, v eni od manjših vlog pa je zaigrala Milena Zupančič, naša sta tudi kreatorka maske Tina Šubic in scenograf Duško Milavec. Film je dokaz, da je balkanska vojna še vedno rentabilna filmska tema, tako zelo, da se jo lotevajo celo kinematografije, ki nimajo z Balkanom veliko skupnega. Gre za pretresljivo in ganljivo zgodbo o bosanski materi, ki z vsemi močmi išče svojo v vojni izgubljeno hčer.


Več o tem preberite v ponedeljkovi tiskani izdaji Dela.