Oskar se je vrnil na kraj zločina – tja, kjer je bil spočet pred natanko 80 leti

Los Angeles - »Joj, oprostite,« sem zamrmral s spravljivim nasmeškom, potem ko sem v gneči Hollywood Boulevarda trčil v gospo žlahtnih let. Znane oči so mi vrnile nasmešek in se izgubile v množici. Znane oči? Le koga bi lahko na ulicah štirimilijonskega Los Angelesa prepoznal nekajdnevni obiskovalec? Teden dni pozneje so se mi s filmskega platna v letalu smehljale oči oskarjeve nominiranke – prav tiste, ki se je onega dne potikala po bulvarju sanj.

Po nekaj letih premora se zvezde spet zbirajo na najslavnejši filmski ulici. Potem ko so se od šestdesetih let preteklega stoletja po Hollywoodu potikali izgubljeni iskalci filmske slave, narkomani, pornografi, klošarji, drobni kriminalci in razočarani turisti, ki so poskušali odkriti sled nekdanjega glamurja, se je najslavnejše filmsko mesto ob prelomu tisočletja znova odelo v blišč. Šele s široko zastavljeno obnovo tega mestnega predela je bulvar zvezd spet dobil svoje mesto v zgodovini. In tudi oskar se je vrnil na kraj zločina – tja, kjer je bil spočet pred natanko 80 leti.

Limone se umaknejo zvezdam

Pred dobrim stoletjem je za obširnimi polji na obrobju gričevja v siju sončnega zahoda še žarelo visoko grmičevje z rdečimi jagodami, ki so mu domačini pravili kalifornijsko božje drevce ali hollywood. V središču mesteca so leta 1902 postavili istoimenski hotel. V njem so gostovali predvsem trgovci z limonami, ki so v izobilju uspevale na okoliških poljih. Osem let pozneje se je v hotelu Hollywood ustavila ekipa filmarjev iz New Yorka in začela se je legenda.

Ob glavni ulici so kot gobe po dežju zrasli filmski studii in kinodvorane (Egyptian in Chinese Theatre), ki so se z zlatimi črkami zapisali v filmsko zgodovino. Zgradil jih je Sid Grauman , neuspešen filmski igralec, ki se je bolje izkazal kot poslovnež. Njegova je bila ideja, da morajo filmske premiere spremljati gala prireditve z rdečimi preprogami, razkošnimi damskimi toaletami in obveznimi smokingi. Grauman je bil tudi tisti, ki si je izmislil podpisovanje zvezdnikov in zbiranje odtisov njihovih stopal in dlani na pločniku.

Akademija za oskarje

Omenjena trojica je istega leta ustanovila Akademijo za filmsko umetnost in znanost, ki naj bi najboljšim ustvarjalcem v stroki vsako leto podelila posebna priznanja – kipec, ki ga je oblikoval umetniški direktor filmske hiše Metro-Goldwyn-Mayer. Podobo golega moža z mečem, zabodenim v filmski kolut s petimi režami, ki ponazarjajo pet vrst filmskih ustvarjalcev (igralce, režiserje, producente, tehnike in scenariste), je izdelal študent kiparstva.

Dobrih 34 centimetrov veliki in 3,8 kg težki kipec je odtlej ostal nespremenjen, le da je bil nekoč narejen iz brona, zdaj pa je iz zlitine kositra, antimona in bakra, čez katero nanesejo plast niklja, da zapolni pore in zagotovi mehko gladkost, in srebra. Tega se čisto na koncu oprime še ovoj iz 24-karatnega zlata. Prvo desetletje so ga preprosto imenovali kipec akademije ali zlata trofeja, dokler ni ena od direktoric akademije v šali pripomnila, da je čisto podoben njenemu stricu Oscarju …

Dom za filmarje

Sid Grauman, Mary Pickford in Douglas Fairbanks ter producent Louis Mayer so bili prepričani, da novo filmsko središče nujno potrebuje tudi nekakšen zadružni dom, in se lotili gradnje hotela, ki so ga poimenovali po ameriškem predsedniku Theodorju Rooseveltu. Med investitorji je bil tudi Charlie Chaplin.

V naslednjih treh desetletjih se je v njem porodila marsikatera anekdota o slavnih (filmskih) pomembnežih. Tu sta se skrivaj sestajala ljubimca Carole Lombard in Clark Gable, v hotelu je v svojih manekenskih in filmskih letih stanovala Marilyn Monroe, ki je ob hotelskem bazenu posnela tudi svojo prvo reklamo za kremo za zagorelo kožo. V času prohibicije je mladi Errol Flynn v zadnji sobi hotelskega brivskega salona kuhal svoj sloviti gin, David Niven pa je še kot neuveljavljen igralec stanoval v sobi za strežno osebje.

Več preberite v Nedelu!