Tiskane izdaje
Britanska igralka Tilda Swinton je dolgo veljala za ikono umetniškega filma. Odkar je eterična rdečelaska prejela oskarja za stransko vlogo v Michaelu Claytonu, se novinarji vse bolj zanimajo za njeno raznovrstno kariero in zasebno življenje.
Sama poudarja, da je njen glavni cilj biti srečna in delati z ljudmi, ki jih ceni in ima rada. Po diplomi iz političnih znanosti se je preizkusila kot igralka v Royal Shakespeare company, saj je bilo gledališče njena ljubezen iz mladih let. Njen androgeni videz je očaral režiserja Dereka Jarmana in kmalu je postala njegova muza.
Že od nekdaj se zaveda, kako pomembno je za igralko nositi masko, ki bo ljudi osupila in učinkovala kot meja med zunanjim svetom in posameznikovo notranjostjo. Svojo masko je izdelala do popolnosti in dramatične prepoznavnosti. Jarman je leta 1994 umrl za aidsom, ona pa je nadaljevala pot v filmski svet.
V aristokratskem internatu
Nastopala je v malo gledanih, a posebnih filmih, kot sta War requiem in Female perversions, in ima za seboj dvajset let ustvarjanja v avantgardnih in neodvisnih projektih. Njen bledi aristokratski obraz je tipično britanski: pripada stari škotski družini in se je šolala v ženskem internatu, ki ga je pozneje obiskovala lady Di.
Nekateri njen obraz primerjajo z renesančno sliko, drugim se zdi kot vila, tretjim kot sestra Cate Blanchett. Februarja letos je prejela oskarja kot najboljša stranska igralka v filmu Michael Clayton. Potem se je tudi odnos agentov do nje spremenil. Nekoč so ji ves čas ponavljali, da v Hollywoodu ni pravih vlog zanjo, po novem pa so se ji odprla vrata velikih produkcij, kot so Zgodbe iz Narnije. Kljub nenadni publiciteti je do medijev ostala hladna, kot bela čarovnica iz Narnije, ki jo je tako prepričljivo upodobila. Zasebnost skrbno varuje pred sojem žarometov, kajti prepričana je, da je za igralko najbolj tragično, če se ljudje zanimajo za njene osebne zadeve, ne za njeno delo.
Uspešna hollywoodizacija
Na platnu izžareva prvinsko čutnost. V filmu Julia, drami o ugrabitvi, igra opolzko alkoholičarko. Film kritikom ni bil všeč, vendar so se vsi strinjali, da je bila njena vloga presežek. Pravi, da se je vanjo zlahka vživela, saj ima že vse življenje pijance okoli sebe.
Hollywood je vzljubila, ker je v njem srečala veliko nadvse ustvarjalnih filmarjev, ki imajo radi sedmo umetnost. Zato je brez zadržkov sprejela vloge v velikih produkcijah, kot sta bili Plaža in Vanilla Sky, v katerih je igrala ob Leonardu DiCapriu in Tomu Cruisu. Ne brani se nastopov v komercialnih filmih, med drugim je bila partnerica Keanuja Reevesa v Constantinu. Igra tudi v novi komediji bratov Cohen Burn after reading.
Zavestno se je odločila za hollywoodizacijo kariere, kajti meni, da postaja umetniški film vse bolj okostenel in deluje po preživetih ustaljenih pravilih. V njem je preveč naturalističnih zgodb o odraščanju in raznih dolgočasnih stereotipov, ki se ji upirajo.
Zdaj sodeluje pri novem filmu Davida Fincherja z naslovom Curious case of Benjamin Button, v katerem glavno vlogo igra Brad Pitt. Produkciji so namenili izdatnih 150 milijonov dolarjev, mojstri za posebne učinke pa so izdelali poseben računalniški program, ki igralce postara za dvajset let.
Swintonovo pri izbiri vlog sicer najbolj pritegne režiserjeva vizija. Pri tem zanjo ni pomembno, ali gre za neodvisem film, ki ga snemajo v kleti, ali za razkošno produkcijo s 1500-člansko ekipo.
Iz Maga
