Otroci SFRJ in časa hladne vojne

Ključni akterji so spregovorili o fenomenu Pupilije, v gledališče člani skupine 441 niso vstopili zaradi provokacije. Poklicne varuhe državne varnosti so najbolj zanimali odzivi na predstavo. Prav razmere v Jugoslaviji so omogočile nastanek subverzivnih umetniških skupin.

Objavljeno
23. oktober 2009 10.19
Dušan Jovanović
Slavko Pezdir
Slavko Pezdir
Na predstavitvi zbornika Prišli si Pupilčki (40 let Gledališča Pupilije Ferkeverk - GPF) v Mestnem muzeju Ljubljana so v sredo zvečer poleg urednikov izdaje, Alda Milohnića in Iva Svetine, ter direktorja Maske Janeza Janše o tem prelomnem gledališkem in umetniškem pojavu s konca šestdesetih let prejšnjega stoletja spregovorili nekateri njegovi ključni akterji in priče dogajanja (Dušan Jovanović, Ivo Svetina, dr. Denis Poniž) ter kurator razstave Čas za revolucijo (Epopeja in mednarodni kontekst za GPF 1967-1974) v Galeriji Vžigalica dr. Miško Šuvaković.

Sourednik zbornika in avtor izčrpnega Prispevka za zgodovino gledališkega gibanja na Slovenskem - Pupilija Ferkeverk (to je dopolnjeni članek iz revije Maske, 1986) Ivo Svetina je najprej povedal, da so sintagmo Šoking gala šov, ki so jo organizatorji vzeli za naslov letošnjega šopka prireditev ob 40. obletnici pojava GPF, vzeli iz besedila oglasa v Mladini in Tribuni, s katerim so vabili zainteresirane k avdiciji. Spominjal se je, kako sta z Dušanom Jovanovićem kot duhovnim očetom (ali »papanom« skupine) skrbela za logistiko in pri tem še posebej za kurjo jato, ki so jo potrebovali za ponovitve najbolj provokativne uprizoritve Pupilija, papa Pupilo pa Pupilčki (premiera je bila 29. oktobra 1969 v Viteški dvorani Križank). Po njegovih besedah so člani pesniške skupine 441, iz katere se je razvilo GPF, tedaj dosti vedeli o poeziji, v gledališče pa so vstopali »iskreni in nedolžni« in gotovo ne zgolj zaradi provokacije. Tedaj so protagonisti GPF mogli le slutiti pomene in domete svojega delovanja, o katerih teatrologa mlajše generacije (dr. Barbara Orel in dr. Tomaž Toporišič) v zborniku ugotavljata, da so (kljub amaterizmu in diletantizmu) sprostili in spodbudili pomembne premike v razvoju slovenskega gledališča.

Obsojeni zaradi neprijavljene prireditve

Odziv uradne politike s partijo na čelu na pojav GPF po Svetinovih besedah ni bila zelo hud, saj se je sodnik za prekrške odzval pravzaprav šele na njihovo prijavo ukradenega prenosnega televizorja, ko je ugotovil kršenje določil zakona o javnem redu in miru. Po njegovem so se oblasti leta 1968 »opekle« s pretiranim odzivom na njegovo pesem Slovenska apokalipsa ter na nekatere objave v Katalogu, Tribuni in Problemih, zato so delovale leto pozneje bolj previdno in zadržano. Po znamenitem Titovem pismu leta 1972 pa je bilo po njegovem šale konec. Sourednik zbornika Aldo Milohnić je na tej točki neposrednega udeleženca dogodkov dopolnil s spoznanji iz ohranjenih sodnih dokumentov, po katerih je tedanja milica vložila ovadbo pri sodniku za prekrške zaradi nespodobnih dejanj, mučenja živali in neprijavljene javne prireditve, vendar je sodnik skupino kaznoval dosledno po zakonu o javnem redu in miru le zaradi neprijavljene prireditve, vse druge obtožbe pa je zavrgel. V omenjeni vsebinski sklop spada tudi prispevek dejavnega udeleženca GPF in raziskovalca dr. Denisa Poniža, ki si je v Arhivu RS ogledal del tedanjih dokumentov službe državne varnosti prav iz obdobja ob premieri Žlahtne plesni PF v Mali drami SNG (16. maja 1969). V poročilih informatorjev politične policije, »rumenega tiska tistih časov«, kot je dejal, je opazna precejšnja zmedenost, saj se jim je po eni strani odrsko dogajanje zdelo sumljivo, po drugi strani pa jim je vzbujalo vnaprejšnje zaupanje dejstvo, da se je predstava vendarle odvijala v »centralnem« gledališču - SNG Drami. Po Poniževih besedah vsaj v času Žlahtne plesni PF (še) niso privlačili posebne pozornosti poklicnih varuhov državne varnosti, bolj jih je zanimalo število obiskovalcev in njihovi odzivi na uprizorjeno.

Pleme kot oaza ustvarjalne svobode

»Papa Pupilčkov« in režiser Dušan Jovanović je ob predstavitvi zbornika poudaril, da se je vse življenje ravnal po naslovu filma Po isti poti se ne vračaj, kar pomeni, da se praviloma nikoli ne vrača k branju nekdanjih besedil in pisem, pregledovanju starih fotografij in drugih dokumentov, ampak je vselej zazrt naprej, v hojo »po blatu in prek trupel«. Tako se tudi nikoli ni vračal h GPF. V zborniku so ponatisnili njegov spominski spis Pleme, konfrontacija in kolaž (iz knjige Paberki, 1996), v katerem je opozoril na tri konstitutivne prvine GPF. Oblikovanje plemena je izviralo iz njegovega občudovanja ameriških skupin tistega časa, oblikovanih po svobodnih afinitetah posameznikov, ter iz odpora do tedanjega okolja pri nas, v katerem so nam starši, učitelji in drugi voditelji zapovedovali druščino.

Možnost oblikovanja plemena iz ljudi, ki podobno razmišljajo in čutijo in ki se imajo radi, je zaslutil v skupini nadarjenih mladih pesnikov 441, ki so bili polni humorja in duhovitosti. Ta »divja banda« je zanj postala nadomestek ali približek idealnega plemena kot oaze ustvarjalnega in zabavnega druženja ter kot svojevrstne vzporedne eksistence, saj so vsi v svojih družinskih okoljih živeli povsem standardna življenja. Pleme, ki ni uresničevalo nikakršnih ustaljenih gledaliških pravil, je ponujalo okoliščine za drzne ustvarjalne pustolovščine in tudi za konfrontacije z družbenim okoljem, ustaljenim redom, političnim režimom in s predstavami o dopustnih sredstvih in mejah gledališča ter umetnosti nasploh. Ugledna gledališka in filmska kritičarka Rapa Šuklje jih je tedaj obtožila zaradi mučenja živali, po obsodbi sodnika za prekrške so jih izgnali iz Križank, a kmalu so našli novo prizorišče (Študentsko naselje) in nove zaveznike. Za sestavljanje kolaža pa se se odločili zaradi averzije do zgodbe in klasične dramske zgradbe, saj so želeli doseči raznovrstnost s prepletanjem različnih žanrov in poetik (ritual, provokacija, ludizem, reizem) ter to voljo izrazili tudi z izbiro nasprotujočih si pesniških besedil (Koseskega in Majakovskega).

Evangelij po Pupiliji

Kurator razstave in ugleden interpret neoavantgardnih umetniških gibanj dr. Miško Šuvaković je čestital urednikoma in avtorjem za zbornik Prišli si Pupilčki, ki bi mu lahko rekli tudi Evangelij ali Kapital po Pupiliji (kakor je komu bliže). Ključne za nastanek in obstoj subverzivnih umetniških skupin in gibanj so bile po njegovem posebne razmere v drugi Jugoslaviji (SFRJ), ki so dopuščale različne ocene in različne obravnave teh pojavov v različnih republiških in kulturnih središčih, tako da so kljub posameznim nesporazumom v enem okolju lahko ti pojavi vselej preživeli kje drugje. Nič manj pomebno pa ni bilo globalno obdobje hladne vojne med velesilama (SZ in ZDA), med katerima je Jugoslavija tedaj zavestno uprizarjala oz. igrala prostor svobode, ki pa so ga mladi umetniki v skupini OHO in GPF vzeli nepričakovano dobesedno in zares. Skupina OHO je tedaj postavila spomenik konceptualistični umetnosti, pleme GPF pa je horizontalno širilo ritual. V drugi Jugoslaviji so sicer obstajale službe, ki so dogajanje v umetnosti in kulturi budno spremljale, a partijskega vrha to ni posebej vznemirjalo. Bolj se je pustilo škandalizirati uradništvo v kulturni politiki in kulturnih javnih zavodih, za katerega sta bila posebej sporna in moteča amaterizem in diletantizem teh skupin in zaradi katerih je prav to uradništvo začenjalo proteste in izzivalo konflikte z nerazumljenimi skupinami mladih umetnikov.

Iz petkove tiskane izdaje Dela