Tiskane izdaje
Jeroen van den Berg: Podžig
režija Nenni Delmestre
Gledališče Koper
premiera, 23. 10.
Podžig, delo nizozemskega dramatika Jeroena van den Berga (iz angleške različice jo je prevedla Tina Mahkota), je aktualno in komunikativno besedilo, ki pod (tudi tehnološki) drobnogled postavlja sodobno družinsko patologijo, kjer se jasno začrtajo izrabljena lojalnost zakona, katastrofalna raven komunikacije in zbegano (obratno sorazmerno) generacijsko vedenje. Karikiranost likov ga približuje formi ilustrativne drame, ki karakterno ekstremnost uporablja v prid načrtno pretiranih situacijskih preobratov.
Dramsko dogajanje - »poskus« praznovanja, ki se kaže zgolj kot priložnostni izsek docela razžrte štiričlanske družine, je le vrh ledene gore, temelječe na nevzdržnem, mučno patološkem sobivanju med štirimi stenami. Avtor je brez dvoma mojster dialoga in dinamičnega strukturiranja prizorov, vešč je operiranja z repeticijami, ki se ponekod približajo absurdni formi. Pridih filmske strukture se ne kaže le v tekstualni montaži, pisec tovrstno tendenco avtorsko infiltrira z vsebinskim vnosom kamere v tok dramskega dogajanja. Nadaljnja raba avdiovizualnega segmenta sugerira sočasen aktiven odrski prikaz projekcije, po čemer je posegla tudi tokratna postavitev in s tem prodrla vse do kirurške natančnosti arhiviranja malenkostnih obraznih trzljajev ter manipulacijo spomina. Koprski Podžig v režiji Nenni Delmestre ob natančnih igralskih vnosih in fluidnem pretoku prizorov dosega učinkovitost situacijskega niansiranja, ki jih v slogu čustveno moralnih padcev in ponarejene družinske idile povzroča nevralgični prostor domače jedilnice - kot centralnega dogajalnega prostora praznovanja maminega rojstnega dneva. Zahrbtnost praznovanja, ki mu že implicitno pripadata tesnoba in neprestana nevarnost po razkrivanju priskutnih resnic (tok dogajanja se ne more ogniti aluzijam Brechtove Malomeščanske svatbe), se po uvodnih komičnih repeticijah kmalu konkretizira v popoln družinski zlom.
Mozaik hlinjenja sreče, destruktivne nadmoči videza in izumetničenosti odnosov podčrtuje scensko-koreografska zasnova (Lina Vengoechea), ki teži k efektu plastičnosti, kričeče barvne nekompatibilnosti, v sklopu žanrskega nagiba pa predvsem asociira na princip filmske utopičnosti. Vizualni kič odseva predvsem parafrazo čustvenega diskurza karakterjev, ki so pod pritiskom ekstremnih razpoloženj. Omenjeni ponavljajoči začetni prizori, ki vnašajo zametke absurdne komičnosti, služijo za doseganje brezhibne izvedbe rojstnodnevnega protokola, po katerem bolestno hlepi Elza (Mojca Fatur), ženska v strahotni krizi srednjih let z mentalnim dometom zbegane najstnice, ki biva v okviru idealiziranega sveta. V koordiniranju družinske arene ji stoji nasproti »copatasto« nezvest in psihično odsoten Leon (Gorazd Žilavec), ki v lastnem ugodju strahopetnosti vljudno ostaja doma, s tem pa nevede v neznosen položaj postavlja svoja dva najstniška, čustveno že zdavnaj deformirana otroka (Ajda Toman in Rok Matek), ki jima ob razkošno obloženi mizi impulzivno »poči film«. Njun izostren čut za resnično podobo družinskega životarjenja pripelje vse do direktne in predrzne provokacije o očetovem odhodu, da bi izničila dosedanjo iznakaženost skupne koeksistence; a poskus spodleti. Za svobodo in manifest lastne ideologije (pa čeprav »le« družinskega značaja) je pač nujen pogum, vse drugo je, očitno, le čakanje na naslednji rojstni dan.
Iz torkove tiskane izdaje Dela
