Performativna opomba

Paradigma Italo Calvino.
Smer: nevidna mesta*/uprizoritveno-glasbeni gestus
APT Novo mesto
premiera 27. 12. 2010

Nova uprizoritev Anton Podbevšek Teatra in režiserja Matjaža Bergerja (po zapisu zasedbe v gledališkem listu sodeč, je uprizoritev kolektivno delo) ima zapleten naslov: Paradigma Italo Calvino. Smer: nevidna mesta*/uprizoritveno-glasbeni gestus, čeprav je na dogajalni ravni preprostejša. Pripoved (delno »dialogiziranih«) odlomkov iz Calvinovih Nevidnih mest (pripovedovalcev je več, v »vlogah« Kublaj Kana in Marka Pola nastopata Pavle Ravnohrib in Petra Govc, ob njiju pa še Nina Rakovec, Nana Milčinski in Miranda Caharija) spremljajo značilne Bergerjeve performativne ploskve in linije: »enodimenzionalen« prostor (tokrat prekrit s suhim listjem), neskončna glasbena podlaga (Peter Penko), multiplicirane videoprojekcije delno asociativnih, delno interpretativnih in delno ilustrativnih insertov in živi performativni kontrapunkt v virtuozni izvedbi harmonikarja Marka Hatlaka, mezzosopranistke Irene Yebuah Tiran, tolkalistke Leticie Slapnik Yebuah in plesalk, ki prostor definirajo tudi v širino, višino in globino (Katja Legin, Nataša Živković, Marjetka Kosovac).

Gre torej za zrelo Bergerjevo performativno pisavo, za prepoznavno avtorsko teksturo, sicer v diskurzivnem smislu izhajajočo iz prozne predloge, vendar z njo v resnici zgolj rahlo povezano in zasledujočo neko lastno uprizoritveno linijo. Ta se – morda paradoksno – najmočneje izraža v močni atmosferi dogodka, v minimalistični in kontemplativni melanholiji ali nostalgiji za izgubljenim mirom, tistim stanjem, ki je omogočalo in sámo ustvarjalo misel, edini adekvatni odgovor na stanje sveta, iz katerega nas Bergerjevi performativni recitali za kratek hip izvzamejo.

Če bi se vprašali, po čem se Paradigma Italo Calvino razlikuje od Bergerjevih prejšnjih predstav, bi težko našli enoznačen odgovor. Temeljna struktura je podobna, podoben je osnovni ton, princip linearizacije, performativnega »pisanja« od roba do roba prostora, s podobnim izborom scenske kaligrafije in z vdori realnega iz podobnih zalog (tokrat Viki Grošelj v satelitskem pogovoru z Reinholdom Messnerjem). Če se nam za trenutek zazdi, da je tako mogoče uprizoriti praktično »vse«, je občutek točen samo delno: pri Bergerju so namreč bistveni minimalni odkloni od iznajdene uprizoritvene linije, komajda opazne »poti, ki se cepijo« in na gledalca učinkujejo post festum, kot oprijemališča za njegovo lastno porajajočo se misel.

Hkrati se mora Berger kot potrpežljiv performativni skriptor zavedati tudi nevarnosti, da si postajajo posamezne uprizoritve navsezadnje podobne, zaradi šibke navezave na realno pa skoraj »ezoterične«, »eterične«, samozadostne. Svoj gestus – se zdi – bi moral v naslednji fazi bolj na široko razpreti, performativno linijo v nekem trenutku bolj odločno prekiniti in v njej s svojo minljivo, toda svobodno govorico pustiti govoriti tistim, ki zdaj zgolj predano in posvečeno izgovarjajo opombe (od tod nemara asterisk v naslovu?) na »večne« teme. In gledalca, ki zdaj kakor v multimedijskem muzeju zgolj spremlja dogajanje in na svoji koži pasivno nabira prah, ki se širi s prizorišča, močneje potisniti v njegovo lastno – in svoje – realno.