Pesem, poslednja vez s preteklostjo

Peter Kolšek
Opuščanje vrta
Litera, zbirka Vedute, zapis na zavihku Borut Gombač, Maribor 2009. 55 str., 12 evrov.

Je že tako na svetu, da za slehernega enkrat napoči čas, ko se zave, da bo moral - če si kar takoj pomagam z eno od pričujočih pesmi (Na majhnem majskem vetru) - vse naloženo opustiti, vse opuščeno pozabiti, ker k tebi nagnjen stoji večer. Najnovejša Kolškova pesniška knjiga, peta po vrsti, gradi na temeljnem bivanjskem vprašanju, zelo osebnem, a hkrati tudi splošnem. Gre za vprašanje o minevanju časa, natančneje za to, kako se mu izmakniti oz., kaj storiti, da bi telo izmaknili času (prosto po pesmi Pojma nimaš). Tako v tem besedilu kot tudi v ostalih nas pesniški govorec na samo njemu lasten pretanjen način prepričuje (in tudi prepriča), da je vprašanje vredno postaviti ravno zato, ker se ob njem soočimo s paradoksno situacijo: odgovora nanj namreč nihče ne pozna, vsakdo pa ve, da je lahko samo negativen. Času se nikakor ni moč izmakniti, z njim se da samo spoprijeti, a vselej ob razločnem zavedanju, da je človeku v tem spopadu že vnaprej zagotovljen poraz. To implicitno vednost tematizirajo vsa besedila iz Opuščanja vrta in zdi se, da je koprena svojevrstne otožnosti, ki lebdi nad njimi, posledica prav te vednosti. Zato je zbirka kljub svoji motivni raznolikosti tematsko zelo enotna, kar dokazuje tudi njena zunanja zgradba. Zaporedja triinštiridesetih pesmi ne prečijo nikakršni razdelki ali tematski sklopi, a natančnejša analiza bi bržkone odkrila neko notranjo logiko strukture, ki jo med drugim določajo mestoma prikrite (Kratko je poletje) mestoma dokaj izrecne (npr. Itaka, Sneg, Na pesnikovem grobu itn.) medbesedilne navezave.

Otožnost tega »vrta v opuščanju« (sicer že v naslovu polnega konotacij) je svojevrstna, prav nič tolažilna, saj vse kaže, da izvira iz želje, ki je takšne narave, da samo sebe blokira. Osredinja se namreč natanko na nedosegljivo in skuša prav s tem vzpostaviti določen odnos. To lahko na ravni izraza stori predvsem z evociranjem mankov in z zanikanjem: Nikoli je ne boš dosegel (Itake namreč). Ali, Zaman je bil ves načrt .../ Po tej poti ne prideš na Itako,/nikoli rodno, zmeraj daljno in nedosežno. Vse to neposredno izreka že prva pesem in potem še marsikatera: Nič zanesljivega ne moreš povedati,(Nič zanesljivega) ali »Nič ne bo z očiščenjem,/z vstajenjem tudi nič, (Veliki petek). In še bi lahko naštevali.

Sklepati je torej mogoče, da gre za temno vednost o morebitnem cilju, do katerega ne vodi nobena pot, pa tudi nobenega drugega izhoda ni, saj ni mogoče ubežati nečemu, česar ni ali pa je nedosegljivo. Tako je objekt tega občutja, ki ga utemeljeno lahko označimo tudi kot melanholično (v mitološki tradiciji vezano na Saturna ali Kronosa), že vnaprej izgubljen, preden ga je subjekt kdajkoli sploh posedoval; je realen in hkrati irealen, zatrjen, a obenem že tudi zanikan.

Davni prelom s tradicijo, s katerim so nekateri modernizmi odprli prostor vztrajnega trganja vezi med starim in novim (vezi, ki jih postmodernistična umetnost doslej še ni mogla zares obnoviti), je subjekt pustil lebdeti v prostoru med preteklostjo in prihodnostjo; v prostoru, kjer je prihodnost popolna neznanka, preteklost pa neusmiljeno vztrajno nanaša svoje sedimente. Ti v teku časa pritiskajo na pesniški subjekt, ki je prisiljen iskati oporne točke, četudi je prek njih vez s tradicijo možna samo kot kopičenje oz. arhiviranje. V primeru Opuščanja vrta ta arhiv sestoji, med drugim, iz velikega petka, nočnih vlakov, jame na otoku, južnega vetra, hiše strahov, grobov, turških blazin, Pabla Nerude, Amalije Rodrigues, neke rdečelaske, filmske zvezde, pesnika in pisateljice, plavih cikorij, snega itn. Gre za pesniške topose, ki so bolj empirično oprijemljivi kot abstraktni in zato bistveno prispevajo k dejstvu, da ob teh besedilih, podobno kot govorec v pesmi Filmska zvezda, nehote pomislimo, ali je mogoče,/da se na tako preprost način razodeva neizrekljivo.

Iz sredine tiskane izdaje Dela