Pesniška zbirka Repki avtorice Kristine Hočevar

Kristina Hočevar
Repki
Škuc, zbirka Lambda, Ljubljana 2008,
121 str., 14 evrov.

Mi govoriš, da ni/ pomemben razkol v javni in zasebni, intimni in politični drži posameznice, svoji ljubimki ogorčeno oponese pesemska persona, ki jo je v seriji kratkih, nenaslovljenih pesmi oziroma, bolje, fragmentov Kristina Hočevar izpisala v lanskoletnih Repkih, svoji tretji pesniški zbirki. Pa to, seveda, ni le mimobežen očitek; po pričujoči zbirki so namreč na gosto posejani zgovorni primeri, ki kažejo, kako globoko v polje intime lahko gre družbeni predsodek. Poljubljanje na javnem mestu, objemanje ali držanje za roke - to so tabuji, ki jih, preprosto rečeno, ni mogoče pustiti za seboj, jih odložiti na hišnem pragu. Še več; Hočevarjeva zelo dobro pokaže, da svoj polni sadež pravzaprav rodijo šele med štirimi stenami, v najbolj intimnih trenutkih, strah in krivda pa potem porajata brez števila očitkov, krhata zaupanje med ljubimkama ter dušita njuno strast: izmisliti si morava teorije. upravičiti najino pravico. jo/ racionalizirati. slino razložiti. Kljub temu pa bi se motil, kdor bi zaradi tega končni problemski horizont pričujoče poezije omejeval na njeno angažirano, družbeno-kritično dimenzijo. Repki se namreč ne zaustavijo tukaj; naj se družbena diskriminacija homoseksualnosti zažira še tako globoko in neodjenljivo v intimo obeh ljubimk, ostaja vseskozi jasno, da v ljubezenskem odnosu ne manjka drugih nevarnosti, prepadov. Tako, denimo, novoletni muf - po vsem sodeč mukoma kupljeno darilo - konča kot navadno ležišče za domačega mačka. K občutkom negotovosti polno prispevajo tudi bivše: vrača se s potovanja, od pričakovanja ne jem./ ne želi si na kosilo z mano, ampak s prejšnjimi. Spet tretjič lahko v težave vodi kar sama ljubezenska sreča: nikoli te ne pohvalim dovolj (...) naduta od lastne zaljubljenosti pričakujem/ vedno najvišje. Zato se Repki - navkljub razvidni družbeno-kritični osti - vseskozi berejo kot nepomirljiva, skrajno boleča, predvsem pa enkratna kronologija nekega kompleksnega ljubezenskega razmerja oziroma, kot beremo nekje v zbirki, kronologija udarcev brez načrta. A naj udarci padajo še tako brez načrta, upesnjeno zvezo na njeni poti od prve proti zadnji strani zbirke vendarle z nezmotljivo natančnostjo razdrejo. Temu ustrezajo tudi načini, kako pesnica oblikuje svoj material: dovolj sem distancirana, da pišem iz dogajanja, beremo na nekem, slej ko prej samonanašalnem, avtorefleksivnem mestu. In res se Repki zdijo pisani neposredno iz dogajanja oziroma potopljeni vanj. Tako, na primer, z nekaj izjemami sploh ne poznajo drugega časa kakor sedanjik, glas, ki izreka te pesmi, pa stavi, tako se vsaj zdi, na brutalno neposredno izpoved oziroma neprizanesljivo iskreno analizo ljubezenskega razmerja. Najbrž prav na to meri tudi uredniški pripis, ki zbirko Hočevarjeve na zadnji strani strnjeno predstavi z nekoliko naivnim, najstniško zvenečim geslom »življenje, poezija, pekel«. No, kljub tovrstni, nehvaležni popotnici pa se Repki kar dobro berejo; zglob med javnim in zasebnim je, kakor rečeno, zadet v vsej polnosti in kompleksnosti. Zbirko poleg tega odlikujeta izrazit, oster ritem pa spretna raba izpustov, tako pomenskih kakor slovničnih. Še posebej vešče izpisano se zdi pogosto dramatično kontrapunktiranje navidez nepomembnih detajlov iz vsakodnevne rutine s temeljnimi uvidi v intersubjektivne odnose (rečeš:/ malo mi moraš tudi zaupati,/ ko v temi med iglavci iščeva pot od mrličev.// primeš me za roko in presenečena ne vem./ jo hočeš držati?). Z vsem tem Repki pričajo, da niso plod nekakšnega stihijskega, spontanega, nereflektiranega beleženja ali izpovedovanja, nasprotno; pisani so - se mi zdi - dovolj natančno in premišljeno, se pravi, z dovolj distance, da nas navsezadnje lahko prepričajo, da so zares iz dogajanja.