Pianistični recital

Ivo Pogorelić, klavir

Kulturni dom Nova Gorica

25. 5. 2009

Za moja ušesa je problem z Ivom Pogorelićem, čigar recitalska dejavnost je zadnja leta pri nas omejena na Novo Gorico, v tem, da vsebina njegovih nastopov ni več pretežno glasba, ampak pianistova kondicija, in sicer predvsem notranja. Bog pomagaj, to se velikim pač dogaja, Pogorelić ni ne prvi ne zadnji. Koliko je takšna vsebina relevantna kot umetnost, je seveda drugo vprašanje. Iz skladb, odigranih v ponedeljek, je (nekoliko pretiravam) malone vsak ton in muzikalni vzgib uporniško vpil, da spod istih prstov po treh desetletjih noče več biti zaigran po starem, ampak nekako drugače. V tem vsaj deloma fascinantnem »nekako« lahko opazovalec prepoznava strukturne principe, ki pa nimajo ravno nujno kaj dosti skupnega z glasbeno strukturo, po kateri se vendar umetnina - kajne? - kot tvorba iz minulosti postvarja v sedanjosti.

Za nas ne more biti bistveno, da je Pogorelić bržkone sam ujetnik (sicer ne prvi ne zadnji med pianisti, ki niso pravočasno pobegnili med ljudi, npr. po poti komorne družabnosti), ampak to, da je glasba njegova ujetnica; da večinoma ravna z njo kakor despot, ji piše svoje zakone, ji po svoje meša harmonije in zabija poudarke, jo polaga v toga zaporedja (kakor zaboje premoga, bi rekel Karajan), zaustavlja in metrično ukinja (Valse triste kot skrajen, že prav grotesken primer), drobi - npr. prek nepomembne spremljevalne figure - v prisiljene samostojne etidne vložke, jo drži v primežu zamrzujočega omahovanja ali sekanja, ko naj bi se vzdramila ali kantabilno vezala, spet drugje pa na lepem trzavo zaganja itn.

Skratka, zdaj že nič novega iz delavnice pianista, ki je pri petdesetih letih hkrati otrdel spekulativni projektant, ludít (zvočni gigantizem brez nekdanje nošenosti: razbijaška potenca), mrzel aparat (Ondine brez plastičnega razmerja med glasom in barvno atmosfero, Vislice kot perpetuirana odsotnost, črni nič), nemaren, muhast otrok in Horowitz iz starčevskega stadija (ki je igral kakor kak slabši barski zabavnik).
Pogorelićeva glasba postaja frankensteinovski konstrukt, celo v trenutkih, ko se utegne zdeti ingeniozno prekvašena prek zgodovinske modernistične zavesti: držati pedal na dolgo v Scarbojevi harmonski gostosti in skladbo s tem nabutati v srhljivih grozdih, samo na sebi navsezadnje ni akt sodobne interpretativne lucidnosti v razmerju do skrajno napredne predloge, saj je prav isto (tj. držati pedal) mogoče storiti s čimerkoli, npr. tudi s kakšnim C-durovskim sonatnim Mozartovim stavkom. Dodajmo pa, da je sicer ena izmed sestavin konstrukta tudi pasusno nastopajoča Pogorelićeva stara veličina, npr. strašni michelangelovski zamah (finale Tretje Chopinove sonate).

Ivo Pogorelić v Novi Gorici. S svojimi starimi avtorji: Chopinom, Lisztom, Ravelom (in Sibeliusom). Nori zvoki. Udari. Časovne kače. Idr. Škoda, da nismo nikoli izkusili kakšnega Kogojevega zasebnega performansa. No, ve se pa, da je Kogoj preludiral (iz) sebe. "Moja notranjost sem." Pogoreliću ostaja napisana glasba, ki to po njem več ni. Njegov let kot zgodba epohalnega pianizma se končuje.