Tiskane izdaje
Težko bi našli umetnino, ki je tako predrugačila svet umetnosti, kot je to Fontana Marcela Duchampa. Pisoar, ki ga je umetnik podpisal s psevdonimom R. Mutt in mu nadel novo ime, letos praznuje sto let.
Zgodba tega ready-madea (najdenega objekta masovne produkcije) je zanimiva, saj o njenem obstoju priča le fotografija ameriškega fotografa Alfreda Stieglitza, ki jo je leta 1917 objavil v newyorški dadaistični reviji The Blind Man.
Samo delo ob svojem nastanku namreč ni prišlo pred oči javnosti. Society of Independant Artists, ki je organizirala letne razstave po zgledu sorodnih evropskih institucij, je sicer temeljila na ideji odprtosti do najbolj drznih, provokativnih umetniških eksperimentov, a za Fontano ni imela posluha. Duchamp, ki je bil eden od članov tega društva, je zato iz njega protestno izstopil.
A zadoščalo je, da je nesojeni razstavni artefakt fotografiral Stieglitz in da je uredništvo revije The Blind Man Fontani posvetilo uvodnik v svoji drugi številki, da je to delo lahko pustilo svoj neizbrisljiv pečat. Anonimni avtor teksta je to umetnino upravičil takole: »To, ali je gospod Mutt Fontano napravil z lastnimi rokami, ni pomembno. Izbral jo je. Vzel je navaden objekt iz življenja, ga postavil tako, da je njegova uporabnost izginila pod novim imenom in z novim glediščem – ustvaril je novo misel za ta objekt.«
Ta razlaga precej dobro zajame, za kaj je pri Fontani šlo. Umetnikova veščina, obrt ni bila več pomembna – zadoščalo je, da je umetnik izbral vsakdanji predmet in se nanj podpisal. Objekt, ki ga je umetnik izbral, ni bil več nič lepega, bil je nekaj nadvse trivialnega - v Fontani so tedaj prepoznavali celo seksualne konotacije. S svojo gesto, ko nek banalen objekt podpiše in ga predstavi kot umetniški objekt, njegova uporabna vrednost izgine. In, nazadnje, bistven je prehod od umetniške veščine h konceptu, k ideji ali »novi misli za ta objekt«.
Skok v življenjepis
Duchamp je bil sicer vseskozi umetniški enfant terrible. Že njegovo delo Akt, ki se spušča po stopnicah iz leta 1912 je dvignilo veliko prahu. V njem je namreč združil prvine kubizma in futurizma (kubistično figuro, prikazano v gibanju), kar je zbujalo zmedo. Na razstavi pariškega Salona neodvisnih, kjer naj bi sliko razstavili, so kubisti – verjetno prav zaradi sektaške pravovernosti – Duchampa prosili, da sporno delo umakne. To je – sicer nerad – tudi napravil.
Duchamp je bil sopotnik raznoraznih radikalnih umetniških gibanj tistega časa. Družil se je s kubistom Francisom Picabio, kasneje prijateljeval tudi s pesnikom Guillaumom Apollinairom, čeprav je bil ta precej časa zadržan do njegovega umetniškega opusa. Duchampa radi umeščajo tudi k dadaizmu, čeprav nikoli ni bil aktivni član tega umetniškega gibanja. Kasneje je sodeloval z nadrealisti, a podobno ni bil predan temu gibanju.
O tem, kako samosvoj je bil, priča že njegov prvi ready-made Kolo iz leta 1914. Ta objekt – kolo, postavljeno na stol, – je sicer krasilo le njegov studio, a očitno je bilo, da je Duchamp v času največjih umetniških eksprimentov, gibanj, ki so ga nedvomno zaznamovala, hodil po lastni poti.
Njegovo evropsko umetniško pot je prekinila prva svetovna vojna. Pred njo je leta 1915 imigriral v ZDA. Kmalu se je povezal s tamkajšnjo umetniško sceno, z Manom Rayem in Katherine Dreier. Z njima je ustanovil Société Anonyme, ki se je ukvarjala z umetniškim zbirateljstvom in prodajo.
Priznanje po drugi svetovni vojni
Kar nekaj desetletij je moralo preteči, da je Fontana dobila slavo, ki jo ima danes. Duchamp se je namreč za kar nekaj časa predal izključno šahu, čeprav se je še gibal v umetniških krogih. V New Yorku naj bi bil v dvajsetih in tridesetih letih svetovalec Peggy Guggenheim in prvemu direktorju newyorške Mome Alfredu Baaru glede reči, ki zadevajo moderno umetnost.
Njegovo Fontano so sicer v tridesetih letih slavili francoski nadrealisti z Andréjem Bretonom na čelu, a vsesplošno prepoznanje je Duchamp dosegel šele po drugi svetovni vojni. V petdesetih so ga odkrili umetniki, kot sta bila Robert Rauschenberg and Jasper Johns. V približno tem obdobju so ga odkrili tudi veliki muzeji, začeli postavljati replike Fontane, ki jih je avtoriziral Duchamp s podpisom. Danes tako po svetu kraljuje kar nekaj takšnih replik – v Evropi vsaka svojo hranita Centre Pompidou v Parizu in Tate Modern v Londonu.
Dejansko si ne moremo predstavljati sodobne umetnosti brez Duchampove Fontane. Brez nje si težko predstavljamo neoavantgardistična gibanja (tudi naš OHO), pop art (denimo Campbellovo juho Andyja Warhola). Performans, body art je bil mogoč na podlagi Duchampove geste. Brez njega bi težko razumeli pojav Josepha Beuysa, Damiana Hirsta, Tracy Amin, Jeffa Koonsa, Ai Weiweia itd.
Provokacija
Če bi morali opredeliti, v čem je revolucionarnost sicer dokaj minimalistične geste (podpis na pisoar), bi lahko rekli, v tem, da je v umetnosti postalo dovoljeno razstavljati misel, koncept. A kakšen je status te misli ali koncepta? V prvi vrsti gre za to, da delo, kot je Fontana, prinaša neko vednost in samorefleksijo o sebi: zastavlja vprašanje, kaj je umetniško delo, kakšen je status umetnika, kaj pomeni institucija umetnosti ipd. Povzdignjenje umetniškega koncepta na raven umetniškega dela pomeni rojstvo specifične umetniške vednosti – poleg umetniškega koncepta umetnik z njo postavi še umetniško teorijo o tem, za kaj gre pri takšni umetniški gesti.
Fontane ne moremo razumeti izven umetniško zgodovinskega konteksta, predvsem pa številnih prelomov, ki so se v slikarstvu dogajali predvsem od impresionizma dalje s kubizmom, ekspresionizmom, abstrakcijo in avatgardnimi gibanji v začetku 20. stoletja. Z vsakim takšnim formalnim eksperimentom se je modernistična umetnost poskušala ločiti od klasične reprezentacije, od skladnosti in harmonije, od lepega, ki so značilne za tradicijo umetnosti. Kar nam modernizem skozi različne formalne postopke daje na ogled, je ravno zlom reprezentacije, disharmonijo, bolečino itd.
Duchamp ni ustvaril obsežnega opusa (poleg nekaj del iz začetka 20. stoletja, je po vojni od leta 1946 in 1966 delal le še na Étant donnés). A naposled je zadoščalo, da je napravil Fontano – to popolno redukcijo vsega bogastva umetniškega izraza na minimalistično gesto umetnika – da je sodobna umetnost postala predvsem umetnost, ki skupaj z artefakti vselej proizvaja še vednost o sami sebi.
