Tiskane izdaje
Že nekaj dni sta razprodana oba koncerta sarajevske skupine Plavi orkestar v veliki dvorani ljubljanske Hale Tivoli, kar se zgodi zelo redko. Očitno zanimanje za glasbo skupine, ki je zaznamovala zadnje obdobje naše nekdanje skupne države, ne pojenja. Še več, vedno nove generacije odkrivajo glasbo skupine, ki preigrava odličen balkanski pop rock. Po ljubljanskih koncertih bo skupina nove pesmi z novega albuma, ki izide konec marca, predstavila še v Zagrebu (13. marca) in Beogradu (27. marca). Sarajevski koncert načrtujejo ob otvoritvi sarajevskega filmskega festivala, na katerem bo režiser Pjer Žalica predstavil igrano-dokumentarni film o skupini. O ponovnem zagonu Plavega orkestra smo se pogovarjali s člani skupine, ki jo sestavljajo: Saša Lošić - Loša, vokal, besedila in skladbe; Saša Zalepugin, električna kitara; Admir Ćeremida - Ćera I, bobni in Samir Ćeremida - Ćera II, bas kitara.
Plavi orkestar izdaja album z desetletnim premorom. Za občinstvo se kar preredko pojavljate.
Lošić: Ne želim, da bi moj posel postal dirka za eksistenco. Od tu izvira ta naša neambicioznost, oziroma premori, dolgi deset let. Skušal sem se postaviti v kožo nekoga, ki ima rad skupine, kot so Beatles ali Oasis ali Idoli in Rolling Stonesi. In mi je postalo malo hudo, ugotovil sem, da nas čaka seveda omejeno število let in albumov.
Rolling Stonesi zadnjih dvajset let nenehno izdajajo svoj zadnji album in se odpravljajo na svojo zadnjo turnejo.
Lošić: Na našem prejšnjem albumu, ki smo ga tudi čutili kot zadnjega, smo peli skladbo Odlazim (Odhajam), ki je potem postala velika uspešnica. Obljube, da odhajamo, torej nismo izpolnili.
Veste, prepričan sem bil, da bomo postali skupina, ki se bo pojavljala le virtualno. Vendar tehnologija še ni tako napredovala in ni tako dostopna, da bi holograme postavili na odru tako, kot si mi to zamišljamo. To stane vsaj toliko kot kakšen Avatar. Po drugi strani pa je bil močan motiv našega ponovnega druženja in sodelovanja občutek, da nismo sklenili kroga. Da so Plavi orkestar ostale nekakšne neizsanjane sanje.
Torej nam imate še veliko povedati!
Lošić: Da. Vsi hočemo pustiti nekaj za sabo, nekaj, po čemer se nas bodo spominjali. Bilo bi škoda, da ostane Plavi orkestar kot komet na nebu, kot zamrznjen kader. In čeprav ne bomo rekli, da je to zadnja turneja ali zadnji album, vsi nekako vemo, da bo sledil dolg premor. In kod ve kdaj ...
To si lahko najbrž privoščijo samo največji.
Samir Ćeremida: Mi smo dovolj veliki.
Admir Ćeremida: V premorih se ukvarjamo še z drugimi posli.
Samir Ćeremida: Vsako delo postane nekoč dolgočasno, tudi če ga imaš še tako rad, naj ti še toliko pomeni. Pridejo trenutki, ko ga imaš dovolj in se ti zagnusi.
Zalepugin: Za turneje potrebuješ veliko čustvene energije. V svetu rock'n'rolla je ogromno primerov, ko so se posamezniki zatekli v svet droge in alkohola ... Morali so si nekako pomagati, da so zdržali pritiske in pričakovanja.
Kako vam to uspeva?
Zalepugin: Preprosto daš od sebe 100 odstotkov in se umakneš, da si nabereš nove energije.
Lošić: Mi smo eni zadnjih dinozavrov. Ko sem v Beogradu pisal glasbo za serijo Vratit će se rode (Štorklje se bodo vrnile), mi je taksist dejal: Gospod Loša, vi me spominjate na dobre stare čase. Neka gospa mi je pred meseci v Sarajevu rekla: Ko te vidim, vem, da je vse dobro. Mislim, da Plavi orkestar nudi stabilnost, ponuja optimizem ... Ko rečem dinozavri - naši gibi so res počasni kot v Jurskem parku. Vidim, da smo dobrodošli na vseh koncih in krajih nekdanje Jugoslavije, smo neke vrste podzavest nekdanje države. Kot čevapčiči in sladoled. Družbene ureditve se dvigujejo in padajo, mi pa ostajamo ...No, se spominjate koncerta skupine Bijelo dugme Kot hajdučke ćesme?
Albuma, da.
Lošić: Veste, kdo je bil takrat predsednik zveznega izvršnega sveta?
Ne.
Lošić: Natanko to sem hotel povedati, samo glasba ostane.
Kako lahko delujete kot skupina, ko se pa tudi po nekaj let ne srečate?
Lošić: Naša prava vrnitev se je začela, ko smo začeli pripravljati pesmi za novo ploščo na olimpijski planini Bjelašnici v mali leseni brunarici ob kaminu s kitarami. Če bi nas vprašali teden dni prej, ali bomo člani skupine še kdaj nastopili skupaj, tega ne bi znal napovedati. Ko začutimo, da je nastopil pravi trenutek, pa se zberemo v petih minutah.
Iz petkove tiskane izdaje Dela
