Plečnikova arhitektura v sliki in besedi

Ljubljana - V vhodni avli Narodne galerije so drevi, na okroglo obletnico arhitektove smrti, odprli razstavo Jože Plečnik (1872-1957) - arhitekt v Ljubljani, Pragi in na Dunaju. Razstava, na kateri bo Plečnikova arhitektura predstavljena v sliki in besedi, sodi v sklop prireditev ob Plečnikovem letu, ki ga je država razglasila ob 50. obletnici smrti Jožeta Plečnika (1872-1957). Avtor razstave, ki bo odprta do 25. februarja, je Damjan Prelovšek.

"Jože Plečnik je v času, ko se je porajala moderna arhitektura, zavestno izbral svojo lastno umetniško pot, ki je sledila klasičnim izvorom arhitekture. S tem je dokazal svojo etično moč in strokovno suverenost. Njegov odklon od glavnih smeri razvoja tedanje arhitekture zato ne pomeni zaostajanja, ampak nasprotno, možnost odkrivanja novega," je v uvodu knjige Jože Plečnik - Dunaj, Praga, Ljubljana zapisal Prelovšek.

Mojster kršenja klasičnih lepotnih kanonov

Kot je v otvoritvenem nagovoru dejal minister za kulturo Vasko Simoniti, je Plečnikovo ime danes znano po vsem svetu, saj je govorica oblik razumljiva prav vsakomur, ki ima količkaj posluha za lepo. Po njegovih besedah ustvarjalec, ki ni maral betona, golih fasad in nebotičnikov in ki je bil zagledan v davno minulo antiko, še vedno vzbuja zanimanje sodobnega sveta, pa čeprav je danes to marsikomu težko razumljivo.

Kot je še dejal Simoniti, naš čas gradi drugače, vendar ne more mimo klasične lepote. Umetnost stare Grčije in Rima je, tako kot Leonardove slike ali Bachova in Mozartova glasba, "studenec čiste vode, ob kateri si vsaka doba izpira oči in dušo". Vsak čas ima po njegovih besedah svoja pravila in velika umetnost se vedno razvija ob preseganju teh pravil. Plečnik pa je bil, tako Simoniti, "mojster kršenja klasičnih lepotnih kanonov, kar je zmogel z izjemnim ustvarjalnim etosom in strogostjo do samega sebe. Vsemu, kar so zbrala minula stoletja, je znal vrniti življenje."

Kot je še dejal Simoniti, danes ne rabimo več Plečnikovskih oblik, temveč "duha Plečnikovega genija, ki nas bo popeljal mimo vsega začasnega, minljivega in kričečega nazaj k preprostemu in lepemu". Razstava po njegovih besedah priča tudi o "začetkih moderne slovenske arhitekture, ki si je morala najprej ustvariti svoj jezik, da bi lahko enakovredno spregovorila z lastnim naglasom."

Kdor razume posebno govorico arhitekture, bo lahko bral Plečnikovo poezijo kot "pravo svetovljansko himno našemu prostoru in človeku", je dejal Simoniti. Po njegovih besedah Plečnikova arhitektura in oblikovanje ne slavita "brezhibno čiste bleščeče prazne površine, kot to pogosto počneta današnja arhitektura in oblikovanje, ampak zajemata tudi nekaj sence in hrepenenja", v tem pa je, tako Simoniti, Plečnik enak Prešernu.

Življenje in delo na 32 panojih

Na razstavi je na 32 panojih mojstrovo življenje in delo predstavljeno v sliki in besedi. Na panojih je združenih okrog 900 fotografij. Te pričajo o delu arhitekta, ki je s svojimi stavbami zaznamoval tri evropske prestolnice.

Postavitev dopolnjuje nekaj originalnih predmetov, ki so jih za to priložnost posodili Mestni muzej Ljubljana, Narodni muzej Ljubljana in zasebniki. Tako je denimo mogoče videti leseni maketi za parlament in za postavitev glavnega oltarja cerkve sv. Jožefa v Ljubljani. Razstavljenih je sedem stolov in monumentalni svečnik, predstavljena pa je tudi replika Plečnikove ure iz okoli 1903, ki jo je po delnem načrtu in fotografiji izdelal ljubljanski urar Jurij Huebscher. Uro je slovenska vlada namenila za stalni okras hodnika pred razpravno dvorano palače Evropskega sveta v Bruslju, na izbrano mesto pa jo bodo postavili v času predsedovanja Slovenije EU.

Postavitev zaokrožujejo še omara in sedežna garnitura, ki sta danes v lasti Narodnega muzeja Slovenija in ki pa sta bila lani odkupljena iz zasebnega stanovanja na Dunaju ter nekaj originalnih Plečnikovih risb.

Dunaj -Praga -Ljubljana

Jože Plečnik je arhitekturo študiral na Dunaju, kjer je po končanem študiju sprva delal v ateljeju Otta Wagnerja, nato kot samostojni arhitekt. Med letoma 1911 in 1921 je živel v Pragi, kjer je bil profesor na umetnoobrtni šoli. Leta 1920 je bil imenovan za arhitekta Praškega gradu, poleg tega je sprejel mesto profesorja na novoustanovljeni fakulteti za arhitekturo v Ljubljani. Leta 1921 se je preselil v Ljubljano, nato pa do leta 1934, ko je sodeloval pri obnovi Praškega gradu, veliko potoval med Prago in Ljubljano. Umrl je 7. januarja 1957 na svojem domu v Trnovem.

Plečnikovo najpomembnejše delo v avstrijski prestolnici je Zacherlova hiša v središču mesta. Na Praškem gradu je oblikoval vrtove, dvorišča, prehode in notranjščine, med njimi predsednikovo stanovanje, v tridesetih letih pa je pozidal še monumentalno cerkev sv. Srca Jezusovega na praških Vinohradih. Med Plečnikovimi ljubljanskimi deli velja omeniti cerkev sv. Frančiška v Šiški, stadion za Bežigradom, Zbornico za trgovino, obrt in industrijo, Narodno in univerzitetno knjižnico, kompleks poslovitvenih objektov na ljubljanskem pokopališču Žale in Tržnice ter Tromostovje.