Plesni zagnanci

Ljubljana - Skupino so leta 2006 ustanovili ljubiteljski plesalci, ki so se oblikovali v plesnem studiu Intakt in predvsem na učnih urah Talnih tehnik, ki jih je vodila koreografinja in pedagoginja Jana Menger. Istega leta so njeni člani ustanovili zavod Kud Ponor, v okviru katerega producirajo svoje predstave, pripravili svojo prvo predstavo Igrišče, ki so jo uprizorili v PTL in na Živinih plesnih dnevih v Cankarjevem domu, z glavno mentorico Jano Menger pa so se odločili za vzajemno prostovoljno sodelovanje, ki ne vključuje honoriranja mentorjev. Leta 2008 so v PTL pod vodstvom Rosane Hribar postavili predstavo Oh Janez, roza barva je za barbike, istega leta z Jano Menger projekt 24 mož, 4 konji, koreograf Branko Potočan pa je Bitnamuunovce uporabil v svoji predstavi Glej ga zlomka!, v kateri je skupina odigrala stransko vlogo gibalnih statistov. Prav tako jih je leta 2008 v postavitev državne predstave ob 500. obletnici rojstva Primoža Trubarja vključila koreografinja Tanja Zgonc, Jana Menger pa svoj projekt Gledališče, ki je bil letos spomladi uprizorjen v Španskih borcih.

Plesno gledališki omnibus Miza za 4, ki je bil predstavljen prejšnji teden v Španskih borcih, je nastal pod vodstvom Branka Potočana, Magdalene Reiter, Irene Tomažin in Sebastjana Horvata, v celoto pa je predstavo režijsko povezala Jana Menger. V primerjavi s projekti, v katerih so Bitnamuunovci sodelovali kot »stranski plesalci«, so se v Mizi za 4 koreografi in režiserji osredotočili na njihove lastne uprizoritvene sposobnosti. Slabo uro trajajoča predstava, v kateri so glavni scenski rekviziti mize, za katere je skupina v prenesenem pomenu posedla štiri mentorje, učinkuje kot montaža vaj v žanrih in slogih, v katerih so koreografi in režiserji izpostavili njihove gibalne, glasovne in igralske veščine, in pri čemer so se nastopajoči različno znašli. Zaradi ljubiteljskega statusa skupine gre seveda projekt meriti z drugimi vatli kot predstave profesionalnih kolegov, a ne oziraje na to omnibus ostaja na ravni prezentacije studijskih nalog. Kljub temu pa je Bitnamuun, katere člani se plesom ukvarjajo poleg službe in študija, zanimiv fenomen, saj pomeni gibalno kar precej artikulirano plesno bazo, ki jo je mogoče suvereno vključiti v predstave profesionalnih avtorjev, in čeprav plesno občinstvo za zdaj manj zadovoljijo z »lastnimi« projekti, nikakor ni zanemarljivo navdušenje, s katerim člani redno, ne oziraje na trenutne projekte, ohranjajo, razvijajo in nadgrajujejo plesno kondicijo in znanje.

Iz tiskane izdaje Dela