Podvojenost glasu

Tričetrturna predstava Splet okoliščin ima kar nekaj zanimivih vokalnih prizorov, vendar pa kot celota učinkuje ohlapno in za sicer zverzirani izvajalki mestoma presenetljivo bazično.

Objavljeno
01. marec 2010 23.25
Mojca Kumerdej
Mojca Kumerdej
Splet okoliščin
avtorici Irena Tomažin in Joséphine Evrard
produkcija Maska
ponovitev 25. februar 2010, dvorana Duše Počkaj CD

Skupno avtoricama predstave Splet okoliščin je raziskava giba in glasu; tako Irena Tomažin kot v Berlinu živeča Joséphine Evrard sta namreč plesalki in koreografinji, obenem pa tudi vokalistki, ki pa glasu ne uporabljata za posredovanje pomena skozi petje. Glasu, ki je vselej več in hkrati manj kot pomen, se lotevata kot nosilca pomena in govorice in obenem kot brez-smiselnega zvoka kot nasprotja tako pomenu kot tišini.

Njun dialog je zastavljen skozi dvojnost - ne le kot dvojnost komunikacije med različnima subjektoma, ampak tudi kot podvojenost skozi dvojnika in kot notranja, monološko dvojnost. V uvodnem, »tihem« delu predstave se v belem scenskem prostoru, na stenah katerega so obešeni nepopisani beli listi papirja, belo kustumirani plesalki prepletata kot podvojen organizem, ki se v nadaljevanju razpira skozi različne zgoraj omenjene moduse, in sicer od brezpomenskega glasovnega preigravanja do vzpostavitve diskurzivnega dialoga, ki drsi od dialoga med dvema avtonomnima subjektoma do dialoga, v katerem je ena drugi svoja lastna senca, svoj lastni odmev.

Medtem ko sta izvajalki gibalno presenetljivo medlo artikulirani, ne nazadnje je uvodni, »tihi« gibalni del brez razloga razvlečen, in je tudi sicer njuna odrska koncentracija večinoma omledna, pa se razživita v vokalno zahtevnih in glasovno ter tekstovno natančno izvedenih prizorih, v katerih »koreografirata« svoja lastna glasova. Prav vprašanje lastnega glasu in njegovega izvora je izpostavljeno v zadnjem delu predstave. Najprej kot razmerje med glasom kot posameznikovim materialnim nosilcem, ki kot slišni glas učinkuje kot potrditev posameznikovega obstoja in identitete, in med notranjim glasom, ki neizrečen odzvanja v posameznikovem miselnem univerzumu, v nadaljevanju pa izvedeta duhovito premestitev izvora glasu, in sicer tako, da si Joséphine Evrard diktafon s predvajanim posnetkom glasu Irene Tomažin vstavi v usta in nato z obrazno mimiko uprizarja posnetek.

Tričetrturna predstava Splet okoliščin ima kar nekaj zanimivih vokalnih prizorov, vendar pa kot celota učinkuje ohlapno in za sicer zverzirani izvajalki mestoma presenetljivo bazično. Prav zato bi nemara projekt, ki trenutno ne presega vpogleda v studijsko raziskavo, veljalo nadgraditi z redukcijo materiala in intenziviranjem izvedbe.

Iz torkove tiskane izdaje Dela