Pogovor z Ljubišo Samardžićem

Srbski filmski igralec, producent in režiser Ljubiša Samardžić je nesporna legenda jugoslovanske kinematografije. Najbolj je blestel v komičnih vlogah partizanskih junakov. V ljubljanskem Kinodvoru so se poklonili 50-letnici njegovega filmskega ustvarjanja in zavrteli filmske klasike in uspešnice Jutro (Puriše Djordjevića, 1967), Peščeni grad (Boštjan Hladnik, 1962), Naklepni umor (Gorčin Stojanović, 1995) in Ledina (Ljubiša Samardžić, 2003). Za sabo ima 127 vlog v filmskih in televizijskih filmih, produkcijo osmih in režijo šestih filmov. Govori energično in strastno. Povedati ima še veliko.


Bili ste največji nasmeh jugoslovanskega filma. Tega ni več, nasmeh pa je ostal?

Nasmeh je ostal. (Se šarmantno nasmehne.)


Kako pogosto vas sprašujejo o snemanju zdaj že legendarnih partizanskih filmov, v katerih ste zablesteli? Američani so snemali vesterne, mi pa »easterne«?

Obe filmski zvrsti sta imeli občinstvo. Amerika je poveličevala svojo borbo, partizani pa svojo zmago. Režimi so svojo zmago vedno želeli prenesti tudi na filmska platna. Tako so si dodali še svetniški sij. Res sem pogosto nastopal v teh filmih, kar me je zelo veselilo. Zame je bilo to pravo filmsko slavje, zato se tega dela kariere rad spominjam.


Bili ste eden najbolj slavnih filmskih igralcev na našem območju, ko so se zgodile nove balkanske vojne, vi pa ste se ravno takrat odločili, da boste postali filmski producent in pozneje še režiser. Mar niso bile to, ekonomsko gledano, dokaj nore odločitve?

Moje življenje je ena sama norost. To je prvo, drugo pa ... Če sem lahko v nekem trenutku zgradil tako dobro igralsko kariero in hkrati na krilih svojega filmskega igralstva odkril še poklic producenta in režiserja, mi ni bilo težko, da se mu posvetim. Ko sem se začel ukvarjati s produkcijo in zakorakal v drugo filmsko življenje kot producent in v tretje kot režiser, sem vedel, kaj me čaka. Vedel sem, da to ni preprosto. V vsakem primeru pa je tisto, kar sem dobil, velik uspeh. Gotovo bi bil nesrečen, če ne bi naredil še producentske in režiserske kariere.


Vaš povojni film Ledina je psihološko dokaj agresiven film.

V bistvu ni, le povzema podobo in duh metafore Srbije v tistem času. Verjetno je bil zato zelo dobro sprejet na vseh svetovnih filmskih festivalih, ker ta filmska zgodba zveni sebi lastno. Ima duhovitost, ironijo in tudi neobičajno tragiko, ki je v bistvu šokantna.


V tem filmu poskušajo nekateri protagonisti biti normalni in vljudni ljudje v norih in grdih časih.

V tem je čar tega filma. Ne pozabite, da je to metafora, neka čistina, dvorišče ob stanovanjskem bloku. Na njem je vse umazano, gnilo; to je deponija. In to odlagališče smeti je treba odstraniti, da bi lahko ljudje živeli plemenitejše življenje. Tistega, ki se loti čiščenja umazanije, zasmehujejo, in prav zato, ker se mu posmehujejo, gre za filmsko zgodbo z močno notranjo energijo.


V izrednih razmerah pride na plan najboljše in najslabše pri človeku.

Tako je. To je agresija, ki jo nosi človek v sebi in ni nikoli nikomur prinesla nič dobrega.


Kako so bili vaši filmi sprejeti v Srbiji in kako v tujini?

Vsi filmi, ki sem jih naredil, so imeli velik komercialni uspeh v Srbiji. Edini, ki ni bil komercialno uspešen, je bil Ledina, vendar predvsem zaradi spleta nesrečnih naključij. Film je zaključil berlinski festival in tudi beograjski Fest. Kasneje, 11. marca 2003, bi morali film predvajati v kinodvoranah po Srbiji (naredili smo osem kopij), a so 12. marca opoldan ubili premierja Đinđića, uvedene so bile izredne razmere, vse kinodvorane so bile zaprte tri mesece in doživeli smo polom ... To je bila naša producentska in moja avtorska nesreča. Sicer pa je film obšel svet, odkupili so ga v mnogih državah, ne le tistih, ki so nastale iz nekdanje Jugoslavije. V vsakem primeru sem nanj ponosen.


Film Jesen prihaja, Dunja moja, je precej drugačen; posegli ste precej nazaj v preteklost.

Ni tako pomembno, da sem šel v zgodovino, temveč da sem naredil romantično elegijsko filmsko zgodbo, kar sem tudi hotel. Želel sem narediti drugačen film, širokopanonski. Našel sem romaneskno formo, dober dramaturški ključ in v tem okviru naredil romantično zgodbo, ki se navezuje na film Konji vrani, ki je bil prav tako svetovno uspešen, in tretji film, ki se imenuje Bledi mesec. Ta trilogija je narejena po načelu Kieslowskega, ki je po barvah francoske zastave povedal tri ljubezenske zgodbe.


Tudi Ledina ima ljubezensko zgodbo, čeprav nekoliko v ozadju.

Ledina srbskemu občinstvu ni bil preveč všeč, ker jih je preveč spominjal na njihovo resničnost. Za srbsko občinstvo je bil preveč neposreden. Ustvaril sem filmsko zgodbo s sijajnimi filmskimi značaji. Nastopa podoficir, zastavnik (igra ga Zijah Sokolović), in štiri ženske, ki sem jih prikazal po svoje. V tem duhovitem prepletanju usod in odnosov se počasi razvijajo ljubezenska zgodba med Srbom in Hrvatico in tudi napačna pojmovanja o delitvi zemlje. Zgodba je dramaturško zelo dobro postavljena.


Na filmski sceni ste že 50 let. Menite, da ste že vse povedali in naredili ali ostaja še kaj?

Še veliko lahko povem. (Smeh.) Malo časa imam, vendar ravno dovolj, da spregovorim na pravi način. Upam, da bom posnel še nekaj filmov, ki prinašajo zanimiv svet in zgodbe. Gotovo bom naredil nekaj, kar bo novo, moderno, sveže, sprejemljivo, estetsko čisto in z obilo mere in okusa.

Iz ponedeljkove izdaje Dela.