Poigravanje z miti

Rok Vilčnik (rokgre): Pika, kje je tvoja nogavica

režija: Rok Vilčnik

Mestno gledališče Ptuj

Premiera 3. 9. 2009

V današnjem času se zdi dekonstrukcija mitov popolna. Sesut je mit politike oziroma artificielnih družbenih modelov, umetnosti oziroma modernizma, religije, ki se je razkrojila v amorfno »duhovnost«, z recesijo se je dokončno podrl tudi mit o večno vzpenjajoči se ekonomski spirali. Pravzaprav se zdi, da je prva polovica prejšnjega stoletja poskušala mite bodisi revitalizirali ali pa jih skonstruirati na novo, večinoma z umetnimi in/ali brutalnimi prijemi, v drugi polovici pa je potekal proces popolnega razkroja. Stvar je šla tako daleč, da je bila nujna intervencija, saj je postajalo popolno dešifriranje sveta, izbris vseh iluzij in kontinuiteta niča neznosno; sledil je obsežen projekt analiziranja in klasificiranja in končno shranjevanja mitov v depoje, kjer so na ogled vsakomur.

Takšni in drugačni muzeji duha, vse današnje kopičenje in nezmerna akumulacija dajejo videz obilnosti, vendar je to pravzaprav igra zapeljevanja in videza, množica znakov in podob je le simulacija resničnega ali mitičnega, pri bogato obloženi mizi ostaja večina kronično podhranjena. In ker je konstrukcija mitov dandanes precej jalov posel, je treba dekonstruirati še tiste, ki so se ohranili. Denimo mit o Petru Panu, ki ga je ob soju žarometov in brnenju kamer pred kratkim sesul Michael Jackson, ali mit o Piki Nogavički, ki ga v svojem najnovejšem delu Pika, kje je tvoja nogavica, sesuva Rok Vilčnik alias rokgre. Pika je ob menstruaciji izgubila svojo moč, zapravila je celo skrinjo zlatnikov, zanosila s Tomažem, naredila abortus, se vdajala alkoholu in ljubimkanju vsepovprek, na koncu pa spet postala Pika Nogavička, ker je mit vseeno dovolj močan, da prenese tudi najhujše preizkušnje.

Takšna subverzivna poetika razstavljanja in ponovnega sestavljanja mita o Piki Nogavički je lahko domiselna, vsekakor pa funkcionira naivno. Seveda je to predvsem simbolno soočanje s procesom odraščanja, kateremu se lahko konformistično predamo ali pa se odločimo zadržati v sebi magičnost infantilnega, vendar epilog izzveni kot ponovni poskus ritualizacije mita, ki je bil pred tem razgaljen, oziroma za sestavljanje zapletenega mehanizma, ki smo ga pred tem lahkotno, zgolj zaradi kaprice, razstavili. Iluzija mitičnega, prevedena v iluzijo resničnega, kar spominja na ameriške poskuse, da bi si zgodovino podaljšali s tovorjenjem ruševin francoskih gotskih opatij, ki bi jih na drugi strani oceana spet sestavili.

Vilčnikovo besedilo sicer premore veliko humorja, patetiko ublažita spontanost in toplina, kar daje predstavi vrednost, pa je predvsem igralka Minca Lorenci. Ne toliko zaradi izjemne interpretacije teksta, temveč nasprotno, tekst pravzaprav sploh ni več pomemben. Igralka nekako izstopi iz njega, kar je fascinantno, je njegova fizična pojavnost, magična prezenca, ton glasu, odblesk v očeh, zgodi se performativni preobrat, ki ne potrebuje več dramatizacije in teatralizacije, kljub klasičnemu besedilu kot izhodišču igre je zadeva bolj podobna pojmu cultural performance, kot ga je opredelil Milton Singer, namreč kot minimalni odstop od »realnega življenja«. Kar daje predstavi noto »umetniškega«, je pravzaprav le še institucija, kjer se zadeva odvija. In če smo priča dekonstrukciji mita o Piki Nogavički, se vzpostavijo drugi miti, ki so prav tako že precej obledeli. Denimo mit ženske ali mit igralke. Aplavz za Minco Lorenci.

Iz tiskanega Dela.