Tiskane izdaje
Pri vojnih filmih se vedno sprašujemo, ali so prepričljivi v zgodovinskem smislu, pa v ikonografskem in kostumskem, da ideoloških podtonov niti ne omenjamo. Špekulacije o mogočih »scenarijih« razvojev dogodkov, bitk, front, maršev in desantov je nešteto. Kako bi se odvijala vojna, če bi se ta ali ona bitka končala drugače? In ne le vojna, kakšna bi bila podoba povojne Evrope? Zelo priljubljena je špekulacija s Stalingradom, eno najbolj krvavih in izenačenih bitk druge svetovne vojne: če bi Nemci prečkali Volgo in se polastili naftnih vrtin na Kavkazu, bi verjetno dobili vojno; če spretni manevri feldmaršala Ericha von Mansteina ne bi preprečili popolnega kolapsa nemških položajev po porazu, bi Rdeča armada v centralno Evropo vkorakala že leta 1943, premagala Nemčijo pred zavezniško invazijo v Normandiji in celotna celinska Evropa bi bila komunistična ...
Če pa bi francoski in britanski cinefili izvedli atentat na Hitlerja in celotno vodstvo tretjega rajha, bi se vojna končala leta 1944, Nemčija ne bi bila razdeljena na vzhodni in zahodni del in zloglasnega berlinskega zidu verjetno ne bi bilo. Tako Quentin Tarantino, ki z Neslavnimi barabami kombinira elemente vojnega filma, špageti vesterna in revanšistične drame, režiserjevega najbolj priljubljenega podžanra. Elementi slednjega se kažejo v zelo neortodoksnih potezah: člani barab, z izjemo poročnika Alda Raina (Brad Pitt), južnjaškega rednecka in potomca Indijancev, so vsi ortodoksni Židje, ki po okupirani Franciji izvajajo svojo različico holokavsta: nacistom odpirajo glave z bejzbolskimi kiji in režejo njihove skalpe.
Moralisti si pri politično nikoli tako provokativnem Tarantinu postavljajo napačno vprašanje; namesto »ali se je dovoljeno norčevati iz holokavsta« bi se morali vprašati »ali res želite, da gledalci navijajo za maščevalni pohod, ki Jude spreminja v naciste in odvratne hudodelce«? Je Tarantinovo prepoznavno slavljenje brutalnosti tokrat vulgarno in brez okusa ali mu (znova) velikodušno oprostimo? O tem ima vsakdo subjektivno mnenje, drži pa, da barabe v dveuinpolurnem filmu zasedajo razmeroma malo filmskega časa. Še manj je v Barabah grafičnega nasilja, kar potrjuje Tarantinovo vse odločnejše gravitiranje proti »verbalnemu akcijskemu filmu«, ki ga je odločno napovedal že Smrtno varen (2007). Nekateri so novost poimenovali kar »strukturalistična iznajdba«. V Tarantinovih filmih nasilje vse bolj kopni in se umika natančno formuliranim govorom. Specifično, v Barabah se vojaška taktika ter želja po moči in nadziranju nasprotnika najočitnejše manifestirata skozi jezik, retoriko. Kdor je spretnejši govorec in kdor obvlada več jezikov, je avtomatsko v prednosti, kar potrjuje lik poliglotskega nacističnega polkovnika Hansa Lande (Christoph Waltz), resnega kandidata za najbolj simpatičnega in zloglasnega nacija v isti osebi.
Pri Tarantinu karakteristični »mehiški obračun« (mexican standoff) ni več revolveraška, temveč dialoška ekshibicija. Kar krasno učinkuje v posamičnih sekvencah (npr. v uvodnem prizoru na francoski kmetiji ali neskončnem verbalnem pettingu v kletni gostilni) in pogubno za celostno strukturo filma. Barabe so sestavljene iz serije neskončno dolgih prizorov; to je kopica statičnih in gostobesednih monolitov, ki stojijo vsak zase, medtem ko kot celota dolgočasijo. Veže jih kvečjemu cinefilska pripadnost režiserja, ki poskuša reafirmirati napol pozabljene ali zaničevane avtorje tipa Riefenstahl in Pabst, ter še posebej zasmehovane »gorske filme« dvajsetih let (pri tem pa nerazumljivo spregleda Arnolda Fancka, osrednjo figuro bergfilma in pravega avtorja Belega pekla Piz Palüja). Najboljši štos filma je seveda zasedba operativcev, ki kanijo v pariškem kinu pokončati vodstvo tretjega rajha; v dveh nepovezanih misijah nastopijo angleški filmski kritik, poznavalec nemškega filma dvajsetih let, dvojna agentka, sicer nacistična filmska zvezdnica, ter judovska lastnica kina, ki ceni tako nemške kot francoske režiserje (»Francozi častimo avtorje.«). Popularna krilatica, da je film večji od življenja, se v slovarčku tarantinologije bere »film je večji od tretjega rajha«. Neslavne barabe so veličastni filmski spodrsljaj oziroma ponesrečena mojstrovina, kakor pretirano ambicioznim projektom rečejo v anglosaksonskem svetu. Dovolj zgovorno je že dejstvo, da je o Tarantinovem zadnjem filmu večji užitek pisati kot ga gledati.
Iz torkove tiskane izdaje Dela
