Tiskane izdaje
Štefan Kardoš je preprost človek – sodeč po prebiranju njegove literature, objavljenih pogovorov z njim in zapisov o njem, pa tudi po enkratnem osebnem srečanju. Toda širok in odprt, kot je prostrano in odprto njegovo rodno Prekmurje. In v taki odprtosti nastaja njegova literatura v hiši iz socialističnih časov na robu Murske Sobote.
Morda je kaj prekmurske simbolike tudi v tem, da hiša stoji v ulici revolucionarja in publicista Ivana Regenta, daljnega sorodnika Delovega fotografa z istim priimkom, ki je poskušal kar najbolj ujeti v objektiv delovni prostor, v katerem Štefan Kardoš svoje misli, sanje in fantazije prenaša v osrčje stroja, ki je nenadomestljivo nadomestil nekdanja peresa ali tipke starih dobrih olivettk.
V primeru delovne sobe pisatelja in pesnika, urednika in ne nazadnje učitelja slovenščine na dvojezičnem srednješolskem centru v Lendavi Štefana Kardoša moramo uporabiti tisto slovnično število, ki ga Slovenci radi jemljemo za svoje, čeprav ga vse bolj zanemarjamo: dvojino. Ko vstane skoraj sredi noči, ob treh, štirih zjutraj, ker je takrat najbolj produktiven, in intenzivno piše kakšni dve uri ali tri, mu to najbolj ustreza v dnevni sobi, ker je tam mir, pa še kuhinja, kjer si lahko skuha kavo, je blizu; ko se je treba iz dnevne sobe, ki je že po imenu prostor druženja, umakniti, se po lesenih stopnicah s prenosnim računalnikom pod pazduho preseli v manjšo sobo v prvem nadstropju.
Obe sobi in celotna hiša potrjujejo na začetku zapisane besede o pisateljevi skromnosti in brezbrižnosti do razkošja, saj s svojo opremo in z njeno razporeditvijo prikličeta domačnost in ustvarita »prostor«, v katerem si po pisateljevem prepričanju poskušaš urediti osnovne stvari tako, da ti je udobno in da se v njem dobro počutiš. Na prostor si pač navezan, živeti v njem te prisilijo tudi druge okoliščine in neskončnih možnosti človek pri njegovi izbiri nima. »Vendar mislim,« pravi, »da prostor ni tako ključnega pomena. Je pa res, ko se enkrat navadiš, je pomembno, da je zmeraj isti. Tu spodaj mi je blizu kava in drži, da sem tudi zaradi tega raje tukaj kot zgoraj.« S pisanjem po svojem prepričanju še nima veliko izkušenj, čeprav ima za sabo že skupinske romane Sekstant, Rizling polko, za katerega je dobil kresnika, in Pobočje sončnega griča, s katerim se je letos spet uvrstil med pet finalistov največje nagrade za slovenski roman. Vsi trije so bili napisani v sobah hiše v ulici Ivana Regenta 33.
Toda tudi »zgoraj« je prijetno in prijazno, v sobi pa vse, kar se potrebuje za delo in sprostitev: od osnovne opreme, kot sta miza in stol, do omar in starega gramofona (»To je zelo preprost gramofon, še edini v hiši, in nekaj starih plošč, ki jih še ni na cedeju. Zadnje čase se iz nostalgije vračam h glasbi in tako kot v mladosti poslušam predvsem rock in alternativno glasbo, manj pa klasično,« pojasni).
Na steni slika akademika slikarja Roberta Černelča (»Z debelimi nanosi barv, kot da bi bila na njej zemlja«) in seveda knjige. Te so sicer povsod, po sobah, hodnikih, podstrešju in Kardoš ni zadovoljen z njihovo ureditvijo, češ da tega ne utegne narediti, pa tudi ni tak človek (»So bolj nametane,« čeprav to ne bo držalo).
Knjige seveda piše sam, jih ureja in kupuje in verjetno vseh ne bo nikoli prebral. V jagodni izbor bi uvrstil tiste, s katerimi je tesneje povezan kot pisatelj, urednik ali so povezane še s študijskimi leti. Studia humanitatis, Sto romanov, pa seveda posamezna dela sodobnih pisateljev, med slovenskimi Lainščkova Ki jo je megla prinesla in Ločil bom peno od valov, Flisarjeva Mogoče nikoli in Velika žival samote, Žabotov Ljudstvo lunja, Dolenčev Morje v času mrka in mnogi drugi. Posebno mesto v njegovem odraščanju je imel Franz Kafka.
Je pa »prostor« verjetno bolj kot za bivanje pomemben za ustvarjanje. Vendar ne »prostor znotraj zaprtega prostora«, marveč okolje, kjer se dogaja literatura. In prekmurski prostor je z njo bogat kot še nikoli. Vsi Kardošovi romani se dogajajo v njem, zato razmišlja, da bo treba stopiti tudi v druge.
