Pop-rock opera Neron v režiji Matjaža Zupančiča

Andrej Rozman Roza: Neron

režija Matjaž Zupančič

SNG Drama Ljubljana

Premiera 14. 3. 2009

Začnimo s pozitivnim. Roza na odru ljubljanske Drame? Pohvalno, saj gre za brez dvoma upoštevanja vrednega sodobnega (dramskega) avtorja s prepoznavnim slogom, ki pa je (bil) v glavnem uprizarjan na gledališkem oz. kulturnem obrobju, da ne rečem margini. In pop-rock opera na Draminem odru? Prav tako dobrodošel premik, saj se to prizorišče le redko sreča tako s popularnimi (torej: ljudskimi) kot glasbenimi žanri. Nadaljujmo z manj pritrdilnim. Roza za svojo dramatiko zahteva poseben tip gledališča, kakršno je, med drugim, razvil oder Kuda France Prešeren ali, morda najučinkoviteje, režiser Vito Taufer. Ne preveč urejen, saj je tak Rozmanov svet, in tudi ne popolnoma razpuščen, saj ga od znotraj veže dovolj obvezujoč Rozmanov verz. In nikakor ne ideološko radikalen, saj tak Roza ni, a nikdar brez ostrine, saj se za duhovito povrhnjico Rozmanove dramatike praviloma skriva izvirna interpretacija (najpogosteje znanih) tem.

Konkretizirajmo. Nisem povsem prepričan, da sta režiser Matjaž Zupančič in Roza kot avtor za Nerona najboljša kombinacija, podobno velja za Davorja Božiča kot skladatelja. Da ne bo nesporazuma: oba sta svojo nalogo vzela skrajno zares in delo solidno opravila. A glasba, če začnem z zadnjim, je na trenutke preveč pop(evkarska), da bi lahko ustrezno uprizorila tisto (operno ali rockovsko) dramatičnost, ki jo Rozin libreto nedvomno ima in celo zahteva, hkrati pa tudi izrazito rockovske parte nekako ublaži in zmehča, tako da je ob nekaj spevnih delih in na trenutke povsem učinkovitih pevskih oz. glasbenih aranžmajih pred nami prej spravljivi bulvarski (broadwayski) komični pop muzikal kakor vendarle vselej subverzivna in »kritična« rock opera.

K temu učinku zagotovo pripomore tudi vizualizacija Nerona s sicer ustrezno odrsko dinamiko, ki se niti za trenutek ne upočasni, a se zdi slabo učinkovita zlasti v izkoristku materiala, ki mu navadno rečemo odrska oprema. V scenografskem (Alen Ožbolt) in kostumografskem (Bjanka Adžiæ Ursulov) smislu se na odru praktično nič ne zgodi, kostumi se zdijo skromni, scenografija (zlasti njen notranji del, tribuna s figurami sodobnih gledalcev) učinkuje samo prvih nekaj minut, potem pa ostaja praktično neizrabljena, toga, nepovedna, skupaj s poslikanimi sofitami celo anahronistična. če je scenski muzikal navadno vizualna investicija oziroma prostor za ustrezne režijske ekshibicije, se zdi Neron v tem pogledu zgolj zasilen, tako da vidno polje polnijo zlasti nastopi ekipe plesalcev ter igralcev. čeprav režija po vsem sodeč ustrezno razume Rozmanovo predlogo in jo skupaj z dramaturgijo (Darja Dominkuš) tudi ustrezno razčleni kot prototip (sodobnega) vladarja in vladanja, kot zgodovinsko preverljivo, a tudi povsem prenosljivo kombinacijo hedonističnega voluntarizma, ideološkega radikalizma in pragmatike ter narcističnega esteticizma, pa ostaja v uprizoritvi tako idejno kot estetsko neodločna: po eni strani preveč urejena, po drugi premalo nepredvidljiva, inventivna, izostrena.

Kot rečeno, k odrski dinamiki najbolj prispeva ekipa mladih igralcev (večinoma študentov akademije) in plesalcev (s sodobnoplesno provenienco) v koreografiji Tanje Zgonc, ki se zdi domala neustavljiva fizična oz. funkcionalna zmes show dancea in sodobnega plesa. Med igralci velik del tiste neurejenosti in domiselnosti, ki jo pogrešamo v uprizoritvi kot celoti, prinaša na oder igralec oz. pevec naslovnega lika Jurij Zrnec. Ta je po eni strani (zlasti pevsko) skrajno discipliniran in natančen, po drugi pa (igralsko) nenehno odprt, duhovit in odziven. Zrnec, kljub temu, da z enim očesom vselej pogleduje tudi proti občinstvu, vendarle ne igra Zrnca, temveč vselej lik domala neulovljivega, a vselej zanesljivo koncipiranega histeričnega tirana, zaljubljenega v umetnost oz. lasten glas. Ob Zrncu v zasedbi blesti tudi Polona Vetrih kot Agripina, pravo mero globine uprizoritvi zagotavljajo umirjeni nastopi Janeza Hočevarja kot Seneke, erotični žar ji (še posebej pevsko) dodaja Pia Zemljič kot Popeja, k razgibanosti pa prispevajo tudi Maša Kagao Knez, Saša Tabakoviæ in Matija Rozman. - Po odzivu na premieri sodeč občinstvo z Neronom ne bo imelo posebnih težav, kar pa je navsezadnje tudi prav.

Iz ponedeljkove tiskane izdaje Dela