»Portreti« dreves, cvetočih grmov in cvetov

Alenka Gerlovič: Akvareli 2000-2008
Mestna galerija, Ljubljana
17. 9.-11. 10. 2009

Gledalca bo na razstavi Alenke Gerlovič verjetno najbolj presenetila eksplozija oblik in kontrastov. Tehnika, na katero se je v zadnjih letih omejila, akvarel, v njenem opusu ni nova, saj je v njej ustvarjala že dolgo časa in dela tudi pokazala na več razstavah, na katerih - vsaj na ljubljanskih - pa so prevladovale krajine. Nekaj jih je mogoče videti tudi na tokratni, vendar na njej prevladujejo manjši izseki iz narave, ki bi jih lahko še najbolj preprosto označili kot »portrete« posameznega drevesa ali skupine dreves, cvetočega grma ali polja cvetov.

V tem smislu je razstava dvodelna, čeprav postavitev tega ne poudarja. Prvi del sestavljajo krajine, v katerih je včasih še vedno mogoče razbrati odmeve še starejših obdobij umetničinega ustvarjanja. Čeprav tehnika ni več mešana, ampak je, kakor rečeno, enotna, so poudarjeno plastični učinki na nekaterih delih še vedno navzoči, še več pa jih zaznamuje značilno enakomerno ritmiziranje krajine, ki ga poudarjajo ponavljajoči se elementi statičnih ploskev in ploskvic. Tudi v okviru krajin pa je na razstavi mogoče opazovati očitne spremembe. Za vse je značilna svobodna oblika na belino lista položene kompozicije, kakršno Alenka Gerlovič uporablja že nekaj časa, vendar na starejših krajinah ni bila poudarjena tako zelo kakor na novejših, na katerih prevzema vlogo osnovnega ekspresivnega poudarka. Drugega predstavlja bistvena sprememba ritma: statični elementi so izginili, ploskve - kolikor so sploh še navzoče - pa so vzvalovljene, končno že kar vzburkane, vedno pomembnejšo vlogo pa imajo vse bolj vzburjene linije. Tudi plastičnih poudarkov ni več; likovno dogajanje se razvija v dveh dimenzijah, zato dela učinkujejo vedno bolj »abstrahirano«.

Ta razvoj je dosegel vrhunec sredi tega desetletja na akvarelih, kakršen je Lendavske gorice iz leta 2006. Na tej stopnji mu je sledil vsebinski prelom - umetnica se je očitno odločila, da likovnih poudarkov v okviru stare motivike noče stopnjevati in si je zato izbrala drugačno.

Naslov še enega od leta 2006 nastalih del, Mreža cvetočih vej, opozarja na začetno likovno oporišče druge skupine, na mrežo dolgih potez, prek katere so razpršene zelo kratke, včasih že kar pikčaste. Rezultat tudi zaradi skrajno omejenega kolorita - morda nekoliko presenetljivo - spominja na zrela Pollockova dela, predvsem seveda na reprodukcijah, saj je drugače razlika v velikosti in v tehniki prevelika. Morda je to sorodnost opazila tudi avtorica, saj je na poznejših delih šla v drugačno smer. Po eni strani je znova začela uporabljati svobodno obliko kompozicije, ki jo je na prvih akvarelih druge skupine skoraj opustila, na novejših pa jo prilagaja značaju izbranega motiva. Po drugi strani na njih manj poudarja tako mrežo kakor pikčasto potezo (čeprav se niti prvi niti drugi ni odpovedala, kratke, v najnovejših delih sicer omehčane poteze pa so sploh ostale ključni element njenih del) in hkrati bistveno širi barvno skalo.

Rezultat so ekpresivne impresije (akvareli kažejo, da nasprotovanje med obema oznakama nikakor ni avtomatično), ki niso zgolj navadni portreti, ampak že kar psihološke interpretacije izbranih motivov - končno pa tudi bojeviti avtoportreti umetnice, ki se številkam ne pusti premagati.