Postavljavec 
neprijetnih vprašanj

Življenje in delo Franca Jeze, ki se je pred slabim stoletjem rodil na Spodnji Hajdini pri Ptuju, je še danes na Slovenskem premalo ovrednoteno. Lansko leto je namreč minilo četrt stoletja od njegove smrti in ob tej priložnosti je Občina Hajdina ob pomoči Jezove hčerke Eveline in drugih podpornikov izdala zbirko njegove kratke proze Zakasnela pomlad in druge kratke zgodbe.

Kot smo že zapisali, se je Jeza rodil na Spodnji Hajdini pri Ptuju leta 1916. Že v dijaških letih je objavljal pesmi in prozo v Mladi setvi, Mladem Prekmurcu in Klasju. Po opravljeni gimnazijski maturi je študiral pravo ter se vključil med Kocbekove zarjane. Ob okupaciji in razkosanju Slovenije se je kot krščanski socialist pridružil Osvobodilni fronti, nato so ga italijanske fašistične okupacijske oblasti internirale v toskansko mesto Volterra, kapitulaciji Italije in vrnitvi v Ljubljano pa je sledilo ujetništvo v nemških koncentracijskih taboriščih Dachau in Überlingen.

Po vojni se je Jeza vrnil v domovino in se zaposlil kot časnikar pri Slovenskem poročevalcu, a se je leta 1947 odločil za pobeg čez mejo. Naselil se je med slovenske rojake v Trstu, kjer je dolga leta vse do smrti 1984 deloval kot honorarno zaposleni časnikar pri tržaški radijski postaji Radio Trst A, liberalnem tedniku Novi list ter mnogih drugih glasilih. Bil je tudi soustanovitelj in urednik revije Stvarnost, pozneje Stvarnost in svoboda.

Jeza je že od začetka šestdesetih širil svoje ideje o samostojni Sloveniji, ki jih je utemeljeval predvsem s potrebo po gospodarski in politični neodvisnosti Slovenije. V tem času je na tržaških ulicah za brisalce avtomobilov z jugoslovansko oziroma slovensko registracijo zatikal letake, s katerimi je širil svoje prepričanje. Vsebina Jezovih letakov iz prve polovice šestdesetih, podpisanih z Akcijski odbor za neodvisno Slovenijo, je nadvse zanimiva. V njih avtor retorično sprašuje bralca, zakaj imajo pravico do samoodločbe oziroma neodvisnosti afriške in latinskoameriške države, kot so Malawi, Basutoland, Gvajana in Barbados, ne pa Slovenija? Prav zaradi teh, režimu neprijetnih vprašanj, je Jeza kmalu padel v nemilost oblastem v matični domovini ter organom njihove tajne službe, med Slovenci v zamejstvu pa je bil zaradi svojih tedanjih prepričanj, ne samo o samostojnosti Slovenije, ampak tudi o skandinav­skem izvoru Slovencev, večkrat zasmehovan oziroma postavljen na rob. V samozaložbi je v zadnjih petih letih življenja izdal pet zbornikov: Alternativa, Iniciativa, Demokracija, Akcija in Neodvisna Slovenija. Dve leti po smrti pa je v Gorici izšla njegova monografija Spomini iz taborišča.

Dvoje misli na grobu

V zbirki Zakasnela pomlad in druge kratke zgodbe so zbrani predvsem njegovi leposlovni zapisi. V devetdesetih je namreč Jezovo življenjsko delo zbral ptujski bibliotekar Jakob Emeršič, iz njegovega fonda pa je za pričujočo publikacijo izbor kratke proze naredila Vojka Havlas, ki je v spremni besedi h knjigi zapisala, da se v njej zrcali drža človeka, ki se kljub vsem življenjskim nezgodam ni zlomil in je vztrajal v svojem prepričanju. Iz vrstic je zaznavna avtorjeva sla po stiku s sočlovekom.

Krajevna postavitev Jezovih zgodb je svetovljanska, saj poleg Trsta, Ljubljane, pa tudi Benetk in Genove, zajema še Nemčijo in Berlin, Francijo in Pariz, pa tudi New Orleans, vse do otočja Tuamotu. Jezova nova domovina Trst je v marsikateri od njegovih zgodb odskočna deska za dogajanje, saj avtor zgodbo velikokrat začenja s prizorom, ki se mu je razgrnil pred očmi, medtem ko je pil kavico na Ulici Carducci. Časovno obravnava zgodovino evropskega in svetovnega človeka v » kratkem stoletju « in tako bralcu v dialogih svojih junakov razgalja problematiko lastnega časa in svoj kritičen pristop do njih. V uvodu smo zapisali, da je bil Franc Jeza célo življenje prepričan Slovenec, ki je v svoje slovenstvo veroval. V zbirki kratke proze Zakasnela pomlad in druge kratke zgodbe se bo bralcu predstavil tudi in predvsem kot razgledan svetovljan.

Franc Jeza je svoje zadnje počivališče našel v kraški zemlji na komenskem pokopališču. Na njegovem grobu je podoba kamnite knjige, na straneh katere sta vklesani misli, ki ju je zapisal v dveh različnih trenutkih lastnega življenja: »Samozaupanje, zavest je tista sila, ki dviga narode, ne pa orožje in število.« (1937) in »Slovenija mora postati dežela svobodnih in vedrih ljudi. Če to nismo mogli biti mi, ljudje starejših generacij, naj postanejo to nove, mlade slovenske generacije. Neodvisno in demokratično Slovenijo hočemo ustvariti predvsem zanje.« (1983).