Postvirtualno v Galeriji P74

V Galeriji P74 bo do 4. marca na ogled razstava Postvirtualno, na kateri je kustos Tadej Pogačar predstavil tri ­slovenske umetnike mlajše generacije, ki »vizualnim delom vračajo zavzetost, osredotočenost in prepričljivost«.

Objavljeno
15. februar 2011 16.32
Maja Megla, kultura
Maja Megla, kultura
To so tandem SBD, slikar Matej Stupica in grafitar Rone84. Tandem SBD, Small but dangers, sestavljata Mateja Rojc in Simon Hudolin - Salči iz Cerkna, končala sta slikarsko šolo pri Mladenu Jernejcu in ne prihajata iz likovne akademije. Delujeta v različnih medijih, od scenografije za lutkovno gledališče, fotografije, slikarstva, risbe do vidžejanja (nekajkrat sta na Animateki nastopila z analognim vidžejanjem, kar je njuna posebnost in zanimivost, saj pri tem uporabljata grafoskop in različne analogne aparate).

Večino del ustvarjata ločeno. Salči dela predvsem slike v dialogu s slikarskimi tradicijami sedemdesetih in osemdesetih, »predvsem z linijo ameriškega slikarstva, tako imenovanim bad paintingom (slabim slikarstvom). Ta struja je nastala kot reakcija na visoki modernizem. V sliko je vnesla preproste, vsakdanje elemente, pop kulturo, nizko kulturo, strip, kič in s tem subvertirala položaj visoko estetizirane slike,« opisuje značilnosti prvega od razstavljenih kustos razstave Tadej Pogačar. »Tudi Salči uporablja ironijo, humor, stripov-ske elemente, osebne zgodbe. Mateja izhaja iz drugih tradicij. Njen pristop je bolj poetičen, v dialogu s tradicijo abstrakcije in geometrijske abstrakcije, ki ju po svoje spreminja, ponotranji, vendar tudi spervertira in obrača. Njene slike vedno nastopajo­ z napakami.«

Matej Stupica končuje študij na akademiji za likovno umetnost. Je slikar, za razstavo pa je pripravil nova tridimenzionalna dela, katerih načela gradnje so podobna dvodimenzionalnim, to sta predvsem asemblaž in kolaž. »Tradicija kolaža je povezana s kriznimi časi od dadaizma dalje, ki je subvertiral neke formalne modele, skušal govoriti o necelosti podobe, fragmentu, vključevanju najdenih predmetov, reciklaži,« pojasnjuje Pogačar. »Vse to velja tudi za dela Mateja Stupice, ki so njegov osebni komentar nekaterih civilizacijskih tem.« Objekt, katerega sestavni del je televizor, ima naslov po enem od prvih rap komadov, drugo njegovo delo pa po pesmi benda Šarlo Arobata. Njegova dela so torej povezana s pop kulturo, množično kulturo in glasbo (s katero se ukvarja tudi Stupica) in so zgrajena po načelih fragmentacije in improvizacije.

Zadnji med razstavljenimi je Ron84 – to ime je kot grafitar uporabljal pri podpisovanju svojih del na stenah ljubljanskih stavb. Pred leti je začel intenzivneje slikati in v sliko vnašati elemente grafita, poslikave, potiskov in podobno. Na razstavi so njegova novejša dela, v katera je vnesel kratke tekste oziroma tage. »Blizu mu je celostna obdelava, zato se je lotil še sprejanja stene, zanima ga celo raba odsluženih predmetov, kot so pokrovi hladilnikov, stoli in drugo,« ga predstavi kustos. »Vključil je še fotokopije iz dnevnikov, dnevniške zapiske v obliki skic, s čimer je poskušal prikazati svoje razmišljanje. Pri njem ne gre samo za rabo tradicij, grafita in slikarstva, temveč se navezuje še na starejše tradicije beatniške ­kulture petdesetih in šestdesetih.«

Tudi kultura vsakdana

Vsi trije avtorji so, kot pravi kustos, skupaj postavljeni zato, »ker vodijo premišljen dialog z različnimi tradicijami iz zgodovine umetnosti ali kulture, vendar vsak z drugačnimi tradicijami. Njihova dela torej niso nastala po naključju, saj se avtorji zavedajo svojih prednikov. Na primer v Stupičevem delu se izraža dialog z Rauschenbergom in mlajšimi avtorji, kakor tudi z razstavo pred dvema letoma v New Yorku, s katero se je odprl New Museum. Naslov razstave je bil Unmonumental in na njej so bili številni avtorji, ki se uvrščajo v tradicijo kolaža, asemblaža ter pristopov, ki nočejo biti monumentalni.« Vsi trije torej gojijo neki premišljen, zavesten dialog s tradicijami in po kustosovem mnenju njihova dela niso dekorativna, temveč imajo določeno sporočilo in zavezujočo željo po sporočanju. »To so že skorajda izgubljene stvari,« meni Pogačar. Gre za aktivno doživeto pozicijo do sveta, ki v dialogu z umetnostnimi tradicijami gradi na novo strukturirana dela. »Zanima jih tudi kultura vsakdana, ki se kaže v specifičnem realizmu, nemonumentalnosti in dialoškosti,« še dodaja avtor ­razstave.