Pot pomembnejša kot cilj?

Genova, kar je tudi naslov enega zadnjih filmov Michaela Winterbottoma, ki je znan po svoji družbeni angažiranosti, nastopa v vlogi katarzične psihoterapije za tričlansko družino, ki je pred kratkim preživela tragedijo.

Objavljeno
03. september 2009 19.47
Simon Popek
Simon Popek
Genova
VB, 2008, 94 min.
režija Michael Winterbottom

Genova, eden zadnjih filmov Michaela Winterbottoma, ne ponuja posebnih vzporednic z zgodovinsko vlogo pristaniškega in trgovskega mesta, še manj z antiglobalističnimi demonstracijami, ki so mesto pred leti postavile na medijske naslovnice. Winterbottom, znan po svoji družbeni angažiranosti (Dobrodošli v Sarajevu; Na tem svetu; Pot v Guantanamo), tovrstnih referenc niti ne potrebuje, mesto namreč nastopa v vlogi katarzične psihoterapije za tričlansko družino, ki je pred kratkim preživela tragedijo. V avtomobilski nesreči, ki jo je nehote povzročila mlajša hči, umre mama. Oče, čikaški akademik, zapusti Združene države in se s hčerkama začasno preseli v romantično italijansko mestece. Posttravmatični stres vsak doživlja drugače: kreativnejša mlajša hči Mary se zapira vase in "komunicira" z mamo, frivolnejšo Kelly dajejo hormoni, medtem ko oče balansira med očetovskimi obveznostmi in lastnimi intimnimi interesi.

Notranja dinamika družinskega življenja je jedro Genove, spretno zrežiranega in fluidnega filma, ki daje vtis ambiciozno zastavljene televizijske produkcije, prenesene na veliko platno. Kar je kompliment. Winterbottom, eden najproduktivnejših zahodnoevropskih cineastov (posname enega ali dva filma na leto), premore predvsem eno odliko: iz povprečnih (ali v ničemer izjemnih) scenarističnih predlog praviloma ustvari spodoben film. Je ljubitelj neortodoksnih snemalnih pristopov (Genovo je posnel s kamero iz roke in skoraj brez umetnega osvetljevanja), prilagodljiv in žanrsko raznolik avtor, ki snema hitro in poceni. Studijski mogotci izpred pol stoletja bi žanrskega faktotuma iz Blackburna kovali v zvezde.

Danes velja predvsem za zanesljivega rutinerja, kar v svetu avtorskih egotripov in težavnih megalomanov spet zveni kot kompliment. Kar ne pomeni, da je Winterbottom brezhiben; prepričljivo zaključevanje zgodb je največja hiba mnogostranskega režiserja, kar odraža tudi Genova. Morda pa je režiserju pot pomembnejša kot cilj. Vsekakor so Genova in njene ozke ulice z zelo gibljivo kamero posnete kot živo tkivo, ki gledalca in junake občasno očarajo in jim občasno zapretijo, vse v ambiciji po dinamični naraciji, podloženi z okusno mešanico klasične klavirske glasbe in italijanskih kancon.

Iz petkove tiskane izdaje Dela