Tiskane izdaje
Na tokratnem Trnfestu se je zbrala večina tistih, ki pri nas ustvarjajo na področju stripa. Kako vidite to družbo, še posebno v luči takega ustvarjanja v tujini?
Zdaj, ko je izšla antologija slovenskih klasikov v stripu, ki sta jo sproducirala pokojni Ivo Štandeker in Tomaž Lavrič, imamo prerez ustvarjanja slovenskega stripa od začetka devetdesetih pa do danes. V njej so zastopani tako starejši avtorji, kot so Božo Kos, Kostja Gatnik in Jelko Peternelj, pa tudi mlajši, kot sta Gašper Rus in Kaja Avberšek, skratka, cel razpon štirih generacij. So zrcalna podoba slovenskega stripa.
Kvalitetna podoba?
Eni so odlični - sploh Lavrič, drugi so dobri, nekateri pa so malce slabši.
Če se za trenutek ustaviva pri Lavriču - njegov strip Sokol in golobica je bil zelo odmeven. Se vam zdi, da mora biti strip vezan na politično dogajanje, da je lahko uspešen?
No, tudi Klasiki so bili zelo odmevni, razprodani so bili v slabih treh mesecih. Vsekakor so stripi, ki so vezani na politično dogajanje, bolj privlačni za širše množice. Že prvi slovenski strip, Zamorček Bu-ci-bu Milka Bambiča, ki je izšel leta 1927 v tržaškem Našem glasu, je bil parodija na Benita Mussolinija. Pozneje je risal angažirane stripe tudi Kostja Gatnik, ki je z Magno Purgo zakoličil stripovski »undreground«, pravi razcvet pa je bil za politični strip konec osemdesetih let, ko je uredništvo stripa na Mladini prevzel Ivo Štandeker. On je namesto vesternov, kriminalnih in ljubezenskih zgodb, ki so takrat polnili slovensko časopisje, forsiral angažirane družbenopolitične stripe. Tako so nastali Smiljanićevi Harfuckersi, pa Lavričeva Diareja in Kasteličeva Afera JBTZ ter Štraklovo Točno opolnoči.
Obstaja generacija, ki strip še zelo povezuje s prevedenimi italijanskimi stripi, ki so izhajali v nekdanji Jugoslaviji. Kakšno mesto ima ta strip v slovenski zavesti?
V nekdanji Jugoslaviji sta bila najpopularnejša stripa Zagor za široke množice in Alan Ford za intelektualce. Nasploh so bili Bonellijevi stripi zelo priljubljeni. Slovenija se stripovsko sicer ni mogla kosati s Srbijo in Hrvaško, vseeno pa smo imeli dve kvalitetni stripovski reviji - med letoma 1955 in 1973 Zvitorepca in med 1983 in 1991 Zabavnik, ki sta predstavljala predvsem francoske in ameriške stripe. Zabavnik je poleg stripov objavljal kratkočasne tekste, a je imel tudi zelo priljubljene slovenske rubrike, kot so Skrivnosti mladih src, Glasbene strani in Mala pošta. Ko je matično uredništvo v Beogradu po sistemu »skupnih jeder« slovenske rubrike ukinilo, je drastično padla tudi naklada. Tako je konec Jugoslavije pomenil tudi konec slovenskega Zabavnika. Leta 1992 je začel izhajati občasnik Stripburger, ki pa v nasprotju s prejšnjima dvema klasično in tržno naravnanima tednikoma ni objavljal komercialnih stripov, ampak je predstavljal predvsem nekonvencionalne stripe s poudarjeno avtorsko noto. Pred dvema letoma je entuziast Vojko Volavšek z mesečnikom Strip Bumerang poskušal vrniti strip v kioske in ga približati širšemu bralstvu, vendar mu to uspeva samo na pol, saj naklada kljub kvalitetnim stripom vztrajno pada. Kaže, da pri nas berejo stripe le otroci nižjih razredov osnovne šole, ki prebirajo Miki Miško, in starejši, ki nostalgično prisegajo na srbske in hrvaške stripe, vmes pa ni ničesar.
Ko se človek seznani s tujimi stripi, barvnimi, s trdimi platnicami, z visoko kvaliteto risbe - presek tega bi bila morda revija Heavy Metal - je zelo presenečen, kaj vse obstaja v smislu zgodbe in risbe. Posebno, ker za strip velja, da je manj podvržen cenzuri kot film. Bi se strinjali s trditvijo, da je tak strip zaobšel Slovenijo?
Ne. V zadnjih nekaj letih smo dobili nekaj izjemnih stripov, kot so Odeje, Goražde, Perzepolis, Na božjastni poti, Maus, Stigme ... Kar pa zadeva ameriško revijo Heavy Metal, med poznavalci ne velja za kak stripovski presežek. Res pa je, da so zahodnjaki precej razvajeni glede stripov in hočejo imeti vse v barvah. Pa še nekaj besed o cenzuri. V Sloveniji pri stripih cenzure v vsej sedemdesetletni zgodovini nismo imeli. Drugače je denimo v Ameriki, kjer je v prikazih nasilja dovoljeno skorajda vse, pri erotiki pa se vse konča že pri malce bolj strastnem poljubu.
Pa stripovski trendi pri nas in v tujini?
Zadnja leta so pri nas in na tujem moderni avtobiografski stripi tipa Odeje ali Perzepolis - pri nas so temu najbližji Lavričev Rdeči alarm ter dokumentaristični stripi, kot sta Goražde ali Palestina.
Izvorna slovenska scena v večjem obsegu nikoli ni zaživela, jugoslovanska kontinuiteta se je s propadom države končala. Kaj to pomeni za naš strip?
Razmere ni tako črne, nasprotno, mislim, da smo v sedemdesetletni zgodovini imeli veliko število dobrih striparjev, ki so prisotni v vseh štirih generacijah. Kontinuiteto torej imamo. Poleg tega smo pred leti dobili prvo stripovsko društvo Stripoholik, ki ureja tudi spletni portal Striparna.com, ima izredno obiskan forum, prav tako se je pred leti odprla prva prava trgovina s stripi pri nas Strip.Art.nica Buch, ki je pravi raj za zbiratelje, saj ima v svoji ponudbi tako stare jugoslovanske stripe kot novejša dela s področja nekdanje države.
Iz torkove tiskane izdaje Dela
