Predloge in odtisi različnih ravni sodobnosti

Razstava se torej želi osredotočati na »grafične« teme, kot so reproduktibilnost, množenje, distribucija ... pojmovane na najširši možni način, predvsem na ideje, ki jih matrica, naj bo materialna ali nematerialna, lahko širi.

Objavljeno
07. oktober 2009 10.20
Vladimir P. Štefanec
Vladimir P. Štefanec
Osrednja razstava 28. Grafičnega bienala
Matrica: nestabilna realnost
Mednarodni grafični likovni center, galerija Alkatraz, Galerija Ganes Pratt, Galerija Kapsula, Galerija Škuc, Galerija Jakopič (vse Ljubljana), katalog in javni ter medijski prostor
4. 9.-25. 10. 2009

Snovalci letošnjega bienala so za nosilno temo izbrali matrico, pojmovano na dva načina, kot nosilko običajne dvojnosti matrica - odtis in v navezavi na filmsko trilogijo Matrica, ki odpira kar nekaj relevantnih vprašanj o naravi oziroma naravah realnosti, njenega dojemanja, ujetosti vanjo itd. Razstava se torej želi osredotočati na »grafične« teme, kot so reproduktibilnost, množenje, distribucija ... pojmovane na najširši možni način, predvsem na ideje, ki jih matrica, naj bo materialna ali nematerialna, lahko širi. Razstavni prispevki posameznih sodelujočih kustosov in umetnikov so raznorodni, kar razstavi daje hvalevredno širino, se pa njihova specifična teža, kot je to dandanes običajno, precej razlikuje. Avtorji, ki še ustvarjajo v bolj ali manj klasičnih ali modificiranih grafičnih tehnikah, dokazujejo, da je njihov medij živ toliko kot posamezne zamisli njegovih uporabnikov in da se je mogoče skozenj še vedno relevantno in suvereno umetniško izražati. Po drugi strani je večina »sodobnih umetnikov« dojela, da ni dovolj zgolj negovati dobrih odnosov s kustosi, ko pride povabilo na razstavo, pa iz sebe na hitro iztisniti kak zasilni »projekt«, opremljen z nekaj visokoletečimi, »pametnimi« stavki. Bienale, manifestiran v razstavi v šestih galerijah, projektih v katalogu in v javnem ter medijskem prostoru, je torej pluralen in zanimiv, relevantnih umetniških prispevkov pa je na njem več, kot jih je v tako kratkem besedilu mogoče omeniti.

V prostorih MGLC je na ogled kar nekaj načinov tehtnih in domiselnih uporab grafike, po eni strani kot intimne, po drugi kot angažirane umetniške izpovedi. Zanimiva sta na primer tudi oba kitajska prispevka, s črno-belo zgodovino do nerazpoznavnosti potiskana starodavna opeka naše Huiqin Wang in zvočni »odtisi« matrice uličnih prodajalcev, ponavljanje vedno istih kratkih stavkov za preživetje Zhang Minjie. Relevantna in hkrati duhovita posebnost, zrcalo ene bednejših sodobnih matric, je priložnostni tabloid hrvaške umetnice Ane Lozice, po neposrednosti vizualnega nagovora, sporočilnosti in angažmaju pa izstopajo plakati letošnjih nagrajencev, ameriške umetniške zadruge Justseeds.

V Galeriji Jakopič med drugim pritegne Novosadčanka Jelena Sredanovič, s svojimi občutenimi grafikami, narejenimi na podlagi fotografij odsevov v lužah, v Galeriji Škuc fotografije propadajočih primestnih avtobusnih postaj, nekdaj paradnih dosežkov sovjetske arhitekture, Armenca Vahrama Aghasyana. Na istem prizorišču na preprost način o pomembni temi govorijo tudi grobe deformacije predloge, posledice ponavljajočega se kopiranja Ignacia Uriarteja (Nemčija). Viktor Bernik, predstavljen v Galeriji Ganes Pratt, prepriča tako s svojim projektom v javnem prostoru, poslovenjenim plakati pariškega maja 1968, kot s svojo video instalacijo, simulacijo dežja, ki spira barvo/vsebino z enega teh plakatov. V galeriji Alkatraz pritegneta med drugim Newyorčanka Anita di Bianco, s svojo izdajo Popravkov in pojasnil iz aktualnih slovenskih časopisov, s katero razkriva pomenljivo nenaključnost napak v tiskanih medijih, in Kosovar Jakup Ferri, s svojimi miniaturnimi, a intrigantnimi »psihološkimi risbami«. Najbolj ležerno so se sodelovanja z bienalom lotili v Galeriji Kapsula, kjer so mu pridali nekaj iz svoje priljubljene tematike »seksualnih delavcev«, dojemanja njihove identitete v različnih kontekstih (tudi tu pa seveda gre za nekakšno matrico). Med preostalimi projekti bienala se zdijo še najzanimivejše Praznine (projekt v katalogu) fotografa Boruta Krajnca, pri katerih pa gre za nadaljevanje že znane serije, o kateri smo v preteklosti že pisali.

Poleg velikosti dogodka nesorazmerne razpršenosti prizorišč moti tudi neenotna predstavitev avtorjev z besedili na stenah galerij, v nekaterih se predstavljajo sami, v drugih pa temu služijo besedila različnih kustosov. Na splošno se zdi bienale v trenutni mestni podobi premalo navzoč, kar preveč diskreten, čemur gre morda vsaj delno pripisati dejstvo, da je obiskovalec med ogledi praviloma zelo osamljen. Škoda, saj je razstava solidna, s svojim pristopom »za vsakogar nekaj« pa tudi odprta do dovolj širokega kroga obiskovalcev.