Predstava, ki potuje skozi čas

V okviru praznovanj 40. obletnice gledališča Pupilije Ferkeverk so pripravili tudi ponovitev rekonstrukcije Spomenika G2 režiserja Janeza Janše in Dušana Jovanovića ter ponovitev Janševe predstave Fake it!.

Objavljeno
23. oktober 2009 22.58
Jela Krečič
Jela Krečič
V okviru praznovanj 40. obletnice gledališča Pupilije Ferkeverk so pripravili tudi ponovitev rekonstrukcije Spomenika G2 režiserja Janeza Janše in Dušana Jovanovića ter ponovitev Janševe predstave Fake it!. Predstave spremljajo pogovori, namenjeni premisleku statusa rekonstrukcij. V tem kontekstu je Ramsay Burt, profesor zgodovine plesa na Univerzi v Monfortu, včeraj v Gledališkem muzeju predaval o rekonstrukcijah, ki prenašajo zgodovino in vrednote v sedanjost.

V teh dneh je bila v ospredju rekonstrukcija predstave Spomenik G. Slednjo je Dušan Jovanović režiral leta 1972 po motivih Spomenika Bojana Štiha iz leta 1971, rekonstrukcijo te predstave sta Jovanović in Janez Janša napravila letos na mali sceni Mestnega gledališča Ljubljanskega (MGL).

Četrtkov pogovor je v prvi vrsti prinesel reminiscence na prvotno predstavo. Dušan Jovanović je pojasnil svojo tedanjo potrebo, da napravi teater, ki nima narativne linije in je brez teksta. Štihov tekst je zelo skrčil, prav tako je močno zreduciral število igralcev. »Tedaj nisem mogel delati s profesionalnimi igralci. V gledališču me je zanimala demonstracija resnice, ki prihaja iz groze, čustva telesa,« je opredelil predstavo, ki meji na žanre performansa in happeninga, v njej pa je ključen prav gib. Pomembno vlogo pri predstavi je po Jovanoviću odigrala Jožica Avbelj, protagonistka tedanjega in sedanjega Spomenika G s svojo »občutljivostjo, odprtostjo in posebno kreativnostjo«. Pri predstavi so uporabljali tehnike klimaksa, pri katerih naj bi igralec v zelo kratkem času prišel do emocionalnega ali fizičnega izraza, ki je blizu klimaksu ali vrhuncu. Pogovor je prinesel tudi premislek o rekonstrukciji, ponovitvi prvotnega Spomenika. Tomislav Medak, filozof, germanist in literarni kritik, je svoje doživetje predstave opisal kot »izvrženost« (out of place). Rekonstrukcija in predstava po njegovem reflektirata prav stanje »izvrženosti«. Spomenik G2 je opredelil kot teater zgodovinske zavesti. Predstavo vidi kot zgodovinski akt, ki obuja duha preteklosti. Vračanje k temu duhu pa obenem konstituira tudi našo sedanjost.

Več v sobotni tiskani izdaji Dela