Predstava Pornoskop ali kaj je videl batler v režiji Mateje Koležnik

Inkubatorska simulacija

Joe Orton: Pornoskop ali kaj je videl batler

režija Mateja Koležnik

SNG Maribor

premiera 27. 2. 2009

Danes je čas nekakšnega neokonservativizma. To nima nič ali skoraj nič opraviti s politiko, pač pa z modo pravičniškega histeričnega moraliziranja. Vsak odklon od standardiziranih družbenih norm je pospremljen z nepregledno množico svetoboljnih analiz, pa najsi gre za pedofilsko in incestno pošast iz Amstettna ali iz domačih logov, ločevanje zakoncev Čepin, razgaljeno Paris Hilton ali katero domačo starleto na YouTube ... Vse - in to še zlasti velja za Slovenijo - je podrejen veleumnim ekspertizam z obveznim sklepnim moralističnim naukom in posipavanjem s pepelom.

V takšnem okolju se zdi uprizoritev dela Pornoskop ali kaj je videl batler britanskega dramatika Joe Ortona prav dobrodošla. Ne zato, ker bi to bil vrhunski tekst, pravzaprav je razen nekaj briljantno duhovitih domislic ta komedija zmešnjav precej povprečno delo, ampak zaradi lahkotnega obravnavanja tem, ki so sicer na novo tabuizirane oziroma se obravnavajo zgolj v suhoparno korektnem slogu. Ortonu se je zdela pomembna provokacija, nobena družbena, politična ali erotična tema ni nedotakljiva, vse je lahko predmet ciničnega posmeha in relativiziranja. Na mariborskem odru je bila rekonstruirana atmosfera swinging Londona iz 60. let prejšnjega stoletja, katere se lahko, kot je ugotovila tudi režiserka uprizoritve Mateja Koležnik, spominjamo z določeno nostalgijo.

Tipično britanska komedija tudi najbolj provokativna vprašanja obravnava zadržano elegantno. Ta je sicer nekoliko anahronističen, saj je britanska dramatika v zadnjih petih desetletjih pravzaprav določila svetovne standarde brezkompromisnega, brutalnega nadrealizma, vendar je nekaj tega duha konservativne uglajene provokativnosti vendarle še aktualne. V Pornoskopu ni celovitega opisa likov, saj imamo v tej komediji nravi opraviti zgolj z dvema kategorijama akterjev - z manipulatorji in manipuliranimi, ki v bliskovitem razvoju »zgodbe« hočeš nočeš zamenjujejo te položaje. Matjaž Tribušon (doktor Prentice) in Kristijan Ostanek (Nicholas Beckett) poosebljata brezskrupuloznost, Ksenija Mišič (Geraldine Barclay) in Bojan Maroševič (narednik Match) naivnost, Milada Kalezič (gospa Prentice) in Vlado Novak (doktor Rance) pa sintezo obeh, dokler Ivo Mojzer kot deus ex machina v songu ne razkrije bizarnih incestualnih razmerij in posilstev, vendar to ni ovira, temveč le še spodbuda za še bizarnejši happy end.

Predstava glede na današnje družbeno ozračje deluje kot inkubatorska simulacija nekega drugega časa in sveta, kar je še potencirano s scenografskimi in kostumskimi elementi. Izolirana sterilnost historičnega implanta naredi zadevo zanimivo, saj ponuja primerjavo, kaj se je v petdesetih letih zgodilo z velikim projektom rušenja norm in tabujev. Na prvi pogled se je res zgodila konvergenca mnenj in stališč, vendar zgolj na formalni, administrativni ravni, medtem ko je čar herezije izginil. Pornoskop je ne bo obudil, ker je takšen revival je nemogoč, saj je zdaj vse zreducirano na entropično in katastrofično enačbo.

Iz petkove tiskane izdaje Dela