Predstava Sahib - Impresije iz depresije v režiji Ivane Djilas

Nenad Veličković: Sahib - Impresije iz depresije

režija Ivana Djilas

produkcija Artbiro in Cankarjev dom

CD, Štihova dvorana

premiera 11. 3. 2009

Tujec, gej, pod okriljem ene od neštetih mednarodnih organizacije pride v povojno Sarajevo. Pomagat, pravi on, najprej njim, potem še sebi oziroma svojemu ljubezenskemu življenju. Njegova želja po pomoči se hitro izkaže za bolj kot ne virtualno, zato pa se skozi pisma, ki jih piše svojemu ljubimcu, razkrivata njegov osebni svet in tudi splošno stanje duha, ki ga do »manj razvitih in pomoči potrebnih« v tem primeru goji svet zahodno ob Balkana.

Režiserka Ivana Djilas se z dramatizacijo romana v pismih Nenada Veličkovića, Sahib - Impresije iz depresije že v fazi dramatiziranja spretno izogne poenostavljenemu in stereotipiziranemu gledališčenju bosenskega humorja, kateremu nedvomno najbolj odgovarja žanr stand-up komedije, besedilo pa ga radodarno ponuja. Namesto tega »njena« zgodba prinaša vse, kar stand-up s svojo specifično formo stežka doseže. Prerašča ga s trpkostjo, zajedljivostjo, dvoumnostjo, tudi cinizmom, spodsekava samoumevnost kulturnih obrazcev, načenja probleme lokalnih in globalnih politik ... Tako režiserka besedilu dovoli, da tudi uprizarjano zaživi svojo razplasteno življenje, hkrati pa natančno zapolnjuje »strani«, ki literarno zgodbo predelujejo v univerzalno gledališko, z vsemi vsebinskimi zastranitvami, številnimi zornimi koti in z odsotnostjo lažnega moraliziranja oziroma pravičniškega patosa.

Rezi med prizori so mehki, večinoma komaj zaznavni prelivi so enakovredno razporejeni med govorne zamike, pavze in zamolke ter filigranske telesne interpunkcije. Tudi sicer je telesnost igralca Braneta Završana značajska specifika, ki sublimno nakazuje spolno orientiranost in je ne eksponira, sočasno pa z njemu lastnim fizičnim odzivanjem na konkretne razmere še dodatno orisuje Sahibov latentni civilizacijski in osebnostni konflikt. Junak v njegovi interpretaciji postane pravzaprav razumljiv in prej kot namerno zloben že skoraj žrtev mentalnega prostora, iz katerega prihaja. Tudi zato sicer ne prepogosti, ne pa tudi nujni epizodični izleti v odrsko ilustrativnost besedila (sem spada tudi glasbena oprema iz filma Valter brani Sarajevo) pravzaprav nimajo ključne in zato nujno potrebne vloge. Vsekakor pa ne meglijo enega od zaključnih dejstev, da ta Sahib v nasprotju s svojim šoferjem, domačin Sakibom, pravzaprav ne ve dobro, kdo je. In to je njegov ključni problem, zaradi katerega je takšen, kakršen je, in počne stvari, kakor jih počne. Zmedeno, ne/hote dvolično, konfuzno in predvsem - sebično.

Hkrati pa se celotna zgodba bere kot šala, ki jo je začela Evropa, končala pa Bosna. Šala o zahodnem, civiliziranem svetu, ki je v svoji lažni dobroti hotel biti dober, a je od tega pričakoval korist. Vsaj tokrat pa je namesto hvaležnosti dobil še več - usmiljenje, za povrh vsega pa je bil še, preprosto in po domače, nategnjen. In v tem je užival kot še nikoli.

Iz sobotne tiskane izdaje Dela