Predvsem čar dokumentarnega

Za opus madžarsko-srbskega fotografa Gezo Lennerta bi težko uporabili presežnike. Gre predvsem za kronista zgodovinskih, predvsem pa intimnih podob zadnjih štirih desetletij (intimnost je seveda s fiksiranjem podob in časovnim odmikom dobila zgodovinske razsežnosti), ki ima obenem fotoreporterske in artistične dimenzije. Lennert je fotograf trenutka, sposoben hitre identifikacije relevantnega motiva ter dovolj soliden režiser umetnih mizanscen, oboje pa ostaja dovolj spontano, da ohranja temeljno sporočilnost fotografije, to je dokumentarnost.

Z današnjega vidika se zdijo njegovi formalni eksperimenti (ki so seveda potekali še v temnici in ne s pomočjo računalniške miške) precej nedomišljeni in anahronistični in pravzaprav predstavljajo tujek v njegovi retrospektivi. Podobno je s pretirano aranžiranimi, artificielnimi fotografskimi kompozicijami, narejenimi predvsem v tehniki polaroida, saj z včasih preveč afektirano, drugič pa spet preveč mistificirano simboliko ostajajo na ravni praznega formalističnega poigravanja, ob tem pa niti na tem področju ne dosegajo omembe vrednih fotografskih standardov. Zanimiv poskus za 70. leta preteklega stoletja predstavljajo primeri podvodne fotografije, vendar tudi tukaj fotograf z redkimi izjemami (triptih Tea) ne doseže posebno prepričljivih učinkov, obenem pa so zaradi naivnih tehničnih manipulacij izgubijo tudi svojo dokumentarno vrednost.

Kar je pri njem dragoceno so prepričljivi psihološki portreti posameznikov, saj Lennert tukaj ne nastopa kot voyeurski zalezovalec ljudi na obrobju družbe, temveč ga zanimajo majhne, anonimne človeške usode, eksistenca slehernika, ki s tem dobi nov, univerzalni status. Predvsem pa so zanimivi Lennertovi nepretenciozni portreti v ciklusih Naturizmi in Družina. Ležerno poziranje pred fotografskim aparatom nam predstavi paleto likov, zamrznjenih v v trenutku, kar kljub stalnim poskusom demontaže medija še vedno ostaja temeljna odlika fotografije in s tem - kot pravi Barthes enkratno možnost podoživljanja realnega, kar je primer edinstvene antropološke revolucije v zgodovini človeštva.

Predvsem pa Lennert - seveda predvsem pri srednji in starejši generaciji - lahko vzbuja melanholične, celo sentimentalne občutke reminiscenc življenja v nekdanji jugoslovanski državi. Ne ker bi uporabljal kakšne ideološke prijeme ali idealiziral tedanje razmere, temveč prav nasprotno, ker je eksistenca protagonistov očiščena vsega ideološkega balasta in se manifestira zgolj v svoji goli pojavnosti. Morda namig vsem tistim, ki imajo jugonostalgijo - življenje tedaj ni bilo lepo zaradi političnih eksperimentov ali idolatričnega odnosa do velikega vodje, temveč navkljub temu.

Iz četrtkove tiskane izdaje Delo