Tiskane izdaje
V novogoriškem SNG so uvedli novi repertoar z domačo noviteto mladega dramaturga Andraža Golca Race (napisano po motivih priljubljene svetovne uspešnice za najstnike Varuh v rži - Catcher in the Rye, 1951, ameriškega pisatelja Jeroma Davida Salingerja v prevodu Borisa Jukića) ter zaupali krstno uprizoritev večinoma njegovim študijskim kolegom z ljubljanske AGRFT, ki po opravljenih zaključnih produkcijah tako na generacijsko prodoren način vstopajo v poklicno gledališko življenje. Uprizoritev, ki je namenjena najstnikom, za katere na repertoarjih naših gledališč sicer ni dovolj poskrbljeno, je kot svoj režiserski debut ob dramaturškem sodelovanju avtorja besedila in Martine Mrhar na veliki oder postavila Nika Melink.
Nosilni protagonist uprizoritve je občutljivi, življenjsko neprilagojeni in tako rekoč na vseh bivanjskih »bojiščih« poraženi mladenič Martin Batista, ki ima pred domnevnim pragom življenjske zrelosti značilne mladostniške težave ter psihične in fizične muke tako s samim seboj kot v konfliktih s srednješolskim, internatskim in širšim družbenim okoljem vrstnikov in odraslih, saj (še) ne zmore prepoznati svojih osebnih nadarjenosti ter prednostnih življenjskih ciljev in vodil, se pa v svoji ranljivo nebogljeni negotovosti uporniško nikakor noče prilagoditi in podrediti ustaljenim pravilom in pričakovanjem moralno vprašljivega in sprenevedavega sveta odraslih. V lapidarnih okruških srečanj in dialogov protagonista s predstavniki družbenega okolja smo priče njegovemu načinu premagovanja in postopnega preraščanja stiske pred neznanim, ki si najde odrešilno preživetveno prispodobo za nadaljnje vztrajno iskanje lastne identitete v naravi oziroma zgledni življenjski trdoživosti in prilagodljivosti divjih rac.
Režiserka je univerzalno dogajanje, v katerega središču je vseskozi nosilni protagonist, pomenljivo postavila na izhodiščno odprto prizorišče z visečo in premično kovinsko steno na sredi odra, z obrabljenim starim foteljem na levi in kopico starosvetnih potovalnih kovčkov na desni (scenografka in kostumografka je Tijana Todorović) ter s tem omogočila ne le hitro prehajanje iz interierja v eksterier oziroma vsebinsko prepletanje časov in prostorov dogajanja, ampak asociativno poudarila tudi od posameznika neodvisno odmikanje in padanje »stene« oziroma življenjskih meja ter vizualno pomnoženo breme »dediščine«, ki jo posamezniku že v otroštvu in mladosti samodejno nalagajo družina, šola, družba, civilizacija ... Likovno in glasbeno (avtor izbora uporabljenih skladb in izvirne glasbe je Igor Leonardi) so ustvarjalci dogajanje postavili v nekoliko jugonostalgičen ter slogovno neselektiven in primerno izrabljen delavsko-srednjeslojni ambient zadnjega desetletja prejšnjega stoletja.
Med protagonisti, s katerimi je lektorsko tokrat sodelovala Alida Bevk, je največje breme uprizoritve zanesljivo in prepričljivo nosil Miha Nemec v vlogi občutljivega in ranljivega, družbeno luzerskega, a nazadnje vendarle svoji prvinski naravi odločno zvestega Martina. K prepričljivemu vzdušju dandanašnje generacijske spontanosti in življenjske neposrednosti so kot Martinovi vrstniki prispevali Miha Bezeljak (Iztok Florjančič in Natakar), Miha Rodman (Danijel Hofman), Medea Novak (Monika, Tejči) in Ana Hribar (Sonja, Valentina, Sara), mestoma nasilno polaščevalsko in mestoma samozadostno mrtvoudno razmerje odraslih do mladih pa so v različne pojavnosti stilizirali Radoš Bolčina (Profesor Kante), Stane Leban (Profesor Angelini) in Gorazd Jakomini (Mario, Taksist). Za notranjo zmago v nosilnem protagonistu odrešilno mero prvinske čistosti in naivne radoživosti mlajše sestre Žive je v dogajanje prinašala Maja Petrović, ki pa je na koncu odločno napovedala že tudi svoj »generacijski« upor.
Iz petkove tiskane izdaje Dela
