Premalo za solidno oceno

Za predstavo Pravljično srce bi lahko rekli, da gre za soliden tekst, solidne protagoniste in solidno scenografijo, vendar je vse skupaj premalo za solidno skupno oceno. Projekt namreč ne funkcionira kot celota, temveč kot mozaik na silo (in zasilno) zlepljenih performativnih elementov, ki so slabo sinhronizirani, zato emergenci pomenov ne sledi emergenca pristne identifikacije z dogajanjem na odru. Režiser poskusi brisati ločnice med odrom in občinstvom bodisi na ravni realnega, z epizodnimi vstopi igralcev v polje publike, bodisi s fiktivnim, verbalnim poskusom ustvarjanja odra na odru, vendar je vse to premalo za organizacijo enotnega performativnega prostora, ločnice ostajajo trdno zarisane.

Pravzaprav bi lahko že manjše intervencije povsem spremenile ritem predstave oziroma atmosfero, ki naj bi predstavljala nekakšno spontano detekcijo pričujoče stvarnosti »nekje vmes«, med odrskimi objekti in subjekti. Prvi in gotovo najpomembnejši manko je luč, saj je ta pomemben element sugestivnosti in faktor hipnega spreminjanja razpoloženja povsem zanemarjen, pri čemer ni povsem jasno ubadanje protagonistov na odru s prižiganjem sveč, saj pod močno belo reflektorsko svetlobo to nima nobenega učinka. Povsem nedomišljeni oziroma fragmentirani so tudi glasbeni vložki, ki so pretihi, da bi ustvarili kakršno koli resonanco, kaj šele da bi predstavi dali kakršenkoli omembe vredne ritmične poudarke in stopnjevali čustvena nihanja in napetosti.

Barbara Vidovič kot Kristy in Dejan Pevčević kot Gideon sta kot rečeno solidna izbira, vendar nič več kot to. Kot se pohvali v gledališkem listu Vidovičeva je v gledališču super, da se lahko mama najstnika na odru prelevi v najstnico, vendar je ta levitev v njenem primeru vsaj pomanjkljiva, če že ni povsem zgrešena. Vlogo namreč interpretira pretirano afektirano, preprosto ne zdrkne v modus adolescentnega načina razmišljanja in čustvovanja, temveč ostane na ravni karikirane infantilnosti. Manj težav ima Pevčević, vendar predvsem zato, ker je njegov performans bolj skladen s podobo mladega moža kot pa petnajstletnika, poleg tega pa veliko bolj suvereno in logično izpelje emocionalne preobrate.

Drama Philipa Ridleya je pač grajena na na odtenkih in niansah, samo besedilo ima prešibak naboj, da bi nosilo težo uprizoritve, zato je potrebno uporabiti vsa sredstva, da bi mladostnikom prepričljivo prikazali dileme odraščanja v disfunkcionalnih družinah, potrebo po varnosti, ljubezni, prijateljstvu in razumevanju. Režiser Miha Alujevič jih je tokrat uporabil veliko premalo oziroma skoraj nič.


Iz ponedeljkove tiskane izdaje Delo