Tiskane izdaje
Thomas Middleton, William Rowley: Premenjave
režija Lindy Davies
SNG Drama Ljubljana
premiera 10. 10. 2009
Ona, lepa devica Beatrice-Ivana, in on, odurni spaček s pomenljivim imenom De Flores, se v nekem trenutku tragedije sprimeta, dve nasprotji, med katerima od začetka vlada čisti odboj (točneje, odboj samo z ene strani, z druge neubranljiva privlačnost), se nenadoma stakneta, lepo telo z grdim, popoln obraz s spačenim, in tragedija se lahko začne. Združita jo dva interesa, prvi, sprva izražen samo kot spletka, ki pa se kmalu sprevrže v peklenski načrt Beatrice-Ivane, in drugi, že od vsega začetka zavedajoč se vseh usodnih posledic, izpolnjen v izvršitvi De Floresa. In tisto, kar je bilo nekoč lepo, ter to, kar je bilo od nekdaj grdo, postaneta isto, v nekem vmesnem prostoru, ki ima za izgovor ljubezen in kjer moralni zakoni padejo, ostaja pa samo še goli interes, gola strast, se izenačita, razrešitev pa je v svetu, v katerem moralni zakoni še kljub vsemu veljajo, neizogibna. Maša Derganc in Marko Mandić sta v vlogah dveh, z nekim višjim magnetizmom zaznamovanih likov, intenzivna, kolikor je mogoče, ona spočetka v čisti veri, da je to, kar počne, prav, lepa in polna miline, potem, ob izvršitvi in spoznanju neizogibnega, tudi sama spačena, in on, telesno tog, spočetka z notranjo in zunanjo pokvečenostjo, a v trenutku dejanja nekako lep, skladen, dosleden, moreč za višji, najvišji cilj, ki daje odvezo za uporabo skrajnih sredstev. To je trenutek popolne, a usodne premenjave, preskoka iz ene v drugo kvaliteto, ki se zgodi kot neizbežna nujnost, a ne more ostati nekaznovan.
To pa je tudi največ, kar uprizoritev Premenjav Thomasa Middletona in Williama Rowleya v režiji Lindy Davies lahko ponudi. Sicer je izpeljana korektno, a nekako staromodno, prepočasi in s preveč odvečnimi zastranitvami. Zdi se, da bi tekst (tekoč in duhovit prevod je delo Andreja E. Skubica) potreboval radikalnejšo dramaturško obdelavo, reze in zgostitve, posamezni prizori učinkujejo naivno, povsem odveč so aparteji, ki jih sodobna igra rešuje drugače in so danes predvsem smešni. Tudi prostor (scenografinja in kostumografinja je bila Sanja Jurca Avci) je najmočnejši takrat, kadar je prazen, temačen, poln senc, hladen, mnogofunkcijski paravani imajo zlasti (razen prizorov z norci) dekorativno funkcijo, glasba, s katero je podloženo celotno dogajanje (skladatelj je Gregor Strniša), pa je pogosto povsem redundantna.
Kljub temu, da gre za prvo uprizoritev Premenjav v slovenščini, bi bil odločnejši poseg vanje možen in celo nujen. Bistveno je namreč, da v sedanji izvedbi izostane tragično občutje, ki ga ta jakobinska tragedija kljub oddaljenosti še vedno nosi. Oba ključna lika sta povsem emblematična in vsebujeta možnost sodobne kontekstualizacije, zato ni razloga, da ju ne bi prepoznavali v isti vrsti z osrednjimi Shakespearovimi ali Marlowovimi dramskimi figurami. A uprizoritev ostane na pol poti, prepogosto zgolj funkcionalna, ilustrativna in informativna, kar pušča posledice tudi na prepričjivosti igralskih prispevkov, čeprav nekateri med njimi izstopajo, omenimo zlasti Aljaža Jovanovića kot premenjavca Antonia in Gregorja Bakovića kot Lollia.
Iz tiskanega Dela.
